V sredo, 12. maja 2021, je v Domu sv. Lenarta odšel h Gospodu duhovnik mariborske nadškofije, zlatomašnik Mihael Ignatijev.

Rojen je bil 27. septembra 1937 v Ceršaku, župnija št. Ilj v Slovenskih goricah. Že v mladosti je začutil v sebi vabilo v duhovniško službo.  Prepričan je bil, da bo lahko v duhovniškem poklicu najlepše uresničil svoje življenjske ideale. Pogumno se je podal na pot duhovništva. Tako se je po opravljeni maturi vpisal na študij teologije v Ljubljani in bil po končanem študiju, na praznik apostolov sv. Petra in Pavla, 29. junija 1965, v Mariboru posvečen v duhovnika.

Njegovo prvo službeno mesto je bilo služba kaplana v Trbovljah. Po petih letih te službe je odšel na Zgornjo Polskavo, kjer je 15 let prizadevno vodil to župnijo (1970 – 1985). Meseca julija 1985 je bil imenovan za župnika v Spodnji Kungoti in za soupravitelja, takrat še nastajajočega župnijskega občestva v župniji sv. Jožefa delavca v Pesnici. Na vseh mestih si je kot duhovnik prizadeval ljudem prinašati veselo oznanilo evangelija. Krščansko veselje in optimizem, vse to ga je kot človeka in duhovnika prevzemalo, tako je želel ta duhovni dar prinesti v vsako človeško srce. Iz zdravstvenih razlogov se je najprej odpovedal vodenju župnije Spodnja Kungota (1995) nekaj let kasneje pa tudi vodenju župnije sv. Jožefa v Pesnici (2002). Kot upokojeni duhovnik se je naselil v župniji Ruše in kot upokojeni župnik, kljub šibkejšemu zdravju, še vedno rad pomagal duhovnikom, ko so potrebovali pomoč ali zamenjavo. V drugi polovici leta 2019 se mu je zdravje tako poslabšalo, da je zaprosil za sprejem v Dom Lenart.  Na večer pred praznikom Gospodovega vnebohoda je sklenil svojo življenjsko daritev.

Pogrebno mašo in pogreb je v torek, 18. maja 2021, v Šentilju v Slovenskih goricah vodil nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl DJ. Posebej se je nadškof zahvalil vodstvu in osebju Doma Lenart, da so zanj v času bolezni in nemoči skrbeli z veliko pozornostjo in čutom dostojanstva do bolnega in onemoglega človeka. Prav tako je izrekel zahvalo nečaku in drugim sorodnikom ter vsem, ki so ga v času bolezni obiskovali in mu bili blizu.

V družinskem grobu, ob svojih starših, duhovnik Mihael čaka vstajanja. Molimo zanj, da bi bil čim prej deležen tega, kar je veroval, upal in kar je kot duhovnik oznanjal z velikim osebnim žarom.