ZAČETKI
Pisalo se je leto Gospodovo 1228. Salzburški nadškof Eberhard ustanovi Lavantinsko škofijo in za prvega škofa postavi Ulrika I. Južna meja poteka po reki Dravi, pod njo pa se razteza cerkvenoupravno ozemlje oglejskega patriarhata. Tako je ostalo vse do leta 1788 ko so jožefinske reforme spremenile meje škofij. Zdaj bolj enotno ozemlje škofije se je zvečine pokrivalo s takratnimi političnimi mejami. Vendar jo je bilo treba še preurediti. Njen sedež na skrajnem severu v Šent Andražu je bil geografsko zelo odmaknjen, poleg tega je kar 200.000 štajerskih Slovencev prišlo pod nemško, Sekavsko (danes Graško) škofijo. Anton Martin Slomšek, lavantinski škof, pa je izpeljal odločilno prenovo. Četrtega septembra 1859 je Maribor postal novi sedež škofije. Z izmenjavo dekanij med škofijami pa je nastalo novo upravno ozemlje.
Prenos škofijskega sedeža je bila krona vsega Slomškovega dela. Na ta način so se uresničile njegove želje, da bi povezal Slovence med sabo. To mu je uspelo s tem da so se združili Slovenci na spodnjem štajerskem znotraj ene škofije. Tako je bilo veliko lažje oblikovati in pripravljati tudi duhovnike, bogoslovje ki je delovalo v Mariboru in je začelo delovati pravzaprav s Slomškovim prihodom je lahko vzgajalo duhovnike v slovenskem duhu in jih tudi pripravljalo za naloge, ki so bile pred njimi.
Lahko tudi rečemo da takrat je nastal prvi mejnik tiste severne meje, ki je potem preživel prvo in drugo svetovno vojno in ki je vplival na dokončno priključitev Prekmurja.
Slomšek umre leta 1862; sledijo mu škof Jakob Maksimiljan Stepišnik, Mihael Napotnik in Andrej Karlin. V njegovem času, leta 1924 škofija postane neposredno podrejena Svetemu sedežu, in ne več salzburški metropoliji. Pod upravo lavantinskega škofa pa pride nekaj župnij iz krške in graške škofije ter Prekmurja. Med drugo svetovno vojno in v povojnem obdobju sta škofovala Jožef Tomažič in Maksimilijan Držečnik.
Težke razmere med drugo svetovno vojno, še posebej proces germanizacije, ki se je takrat začel z aretacijami in izgoni slovenskih duhovnikov so še globlje pokazale koliko so pravzaprav duhovniki močno vplivali na razvoj kulture in narodne zavesti Slovencev. Ljudje so zaupali Cerkvi in te pomembne vloge Cerkve se je zavedala tudi povojna oblast, ki je na koncu vojne pokazala svoj pravi obraz.
Škofiji, z župnijami in redovi vred, so bile odvzete vse vzgojno-izobraževalne ustanove, kulturno-socialni centri ter večina gozdno-kmetijskih površin. V zaporih pa se je znašlo 178 duhovnikov, 64 redovnic, 11 bogoslovcev in 8 redovnih bratov.
Leta 1964 se je škofija preimenovala v Mariborsko-lavantinsko, njen del uradno postane tudi Prekmurje. Štiri leta pozneje pa se vključi v Ljubljansko cerkveno pokrajino.
Škofijske meje so bile dokončno izoblikovane leta 2006. Na tedanjem ozemlju sta nastali murskosoboška in celjska škofija. Škofija Maribor je postala nadškofija in metropolija, ki zdaj v novo, Mariborsko-cerkveno pokrajino vključuje obe novonastali škofiji. Dotedanji škof Franc Kramberger je postal nadškof in metropolit oziroma predsednik cerkvene pokrajine.
Mariborska stolnica je s tem dejanjem postala sedež metropolije.
Slovesna razglasitev je bila na Slomškov god 24. septembra 2006.
Dogodki, ki smo jih doživeli in slovesno obhajali, nas obvezujejo, da novi pravni ureditvi naše Cerkve damo tudi nov način in vsebino našega delovanja, uresničenje novih odnosov med škofi, duhovniki, verniki, pastoralnimi sodelavci in laiki. Z dogajanjem leta 2006 je Cerkev na Slovenskem doživela svojo mladost in novost, vitalnost ali življenjsko moč za novo evangelizacijo.
ZA SKLEP:
Od gore Pece na začetku Koroške, prek mogočnega Pohorja do spokojnega Dravskega polja in Ljutomerskih goric. Od pogorja Kozjaka in Sladkega vrha, Slovenskih goric do Konjiške gore in Boča.
Dežela, iz katere so zrasla romarska svetišča kot je cerkev Marije Zavetnice s plaščem na Ptujski Gori; milostni kraji, kjer so rodovi stoletja črpali svojo vero in vero prednikov.
Ko je papež Janez Pavel II. prvič obiskal Slovenijo je opazil, da je vsa slovenska zemlja posejana z cerkvicami >kakor je nebo posuto z zvezdami<, je dejal. In to dokazuje, da je naša slovenska zemlja obogatena s posebnim humusom svetosti.
Dežela, ki je rodila tisoče svetnikov. Nekateri so znani in so jih ljudje skupaj s Cerkvijo postavili na glas svetosti, še več pa je teh, ki ostajajo skriti.
To je svetost matere in očeta, ki skrbita za svojo družino in pred njimi, pred svojimi otroci pričujeta s svojim krščanskim vzgledom. Tu je tudi svetost mladih, ki si s prizadevanjem za duhovne, verske in tudi kulturne vrednote odpirajo vrata za srečno prihodnost.
Povzeto po dokumentarnem filmu "Nadškofija Maribor" (TV SLO, 2006), avtor Boštjan Debevec