Spoštovani g. škof Jožef, dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre, dragi otroci, ki vneto vsak dan obiskujete šmarnice!
V berilu smo slišali, kako je sv. Pavel nastopil v Areopagu, v Grčiji, dostojanstveno, umirjeno in spoštljivo. Želel je tem ljudem pomagati v njihovem iskanju Boga, tistega, ki presega vse malike, katerega bivališče je nad vsemi templji, ki ne potrebuje nas ljudi, temveč ga mi iščemo, pa se sami do njega ne moremo dokopati. Zato nam je prišel naproti po Jezusu Kristusu, ki se je za nas daroval na križu, Oče pa ga je obudil od mrtvih. Tega, od mrtvih vstalega Gospoda sv. Pavel oznanja, kot največji dar človeštvu.
Da bi lahko prišli do spoznanja tega daru nam Jezus obljublja Sv. Duha.
S pomočjo Sv. Duha bomo lahko prihajali do vedno globljega spoznanja, da je naša krščanska vera razodeta vera, da nam sam Bog prihaja naproti po svoji Besedi in tudi po pastirjih, ki nam jih vedno znova pošilja. Nocoj smo se zbrali pri tej sveti maši, da bi se spomnili škofa Maksimilijana Držečnika, našega nekdanjega pastirja, ki je pred 37 leti, na današnji dan, v Kliničnem centru v Ljubljani po dolgi bolezni dozorel za nebesa.
Prav je, da se ga spomnimo in da se Bogu zahvalimo za tega velikega škofa, ki je bil svetniška osebnost. V tem smo si vsi edini.
Pomožni škof je postal leta 1946, škof ordinarij 1960, kot 59. lavantinski in 4. mariborski škof.
To kar škofa Maksimilijan Držečnik dela res velikega je, da sebe doživljal, kot naslednika velikega škofa A. M. Slomška. V čem se je to videlo? Bil je njegov veliki častilec in po njegovi zaslugi, se je pospešil škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega. Kako bi bil vesel, če bi lahko dočakal to razglasitev. To mu ni dano, je pa gotovo svoje trpljenje v dolgi bolezni daroval zato, da bi se to čim prej zgodilo.
Bil pa je tudi dober pastir,ki bi ga lahko označili s tremi besedami: DOSTOJANSTVEN, UMIRJEN IN RESEN GOSPOD, katerega cilj je bil, da bi vernike potrjeval v veri, duhovnih in moralnih vrednotah, si prizadeval za poživitev verskega in cerkvenega življenja v duhu 2. vatikanskega koncila. Bil je edini slovenski škof, ki se je udeležil vseh plenarnih zasedanj 2. vatikanskega koncila. Zelo si je prizadeval za vzgojo semeniščnikov in bogoslovcev, v njegovem času je bilo ustanovljeno malo semenišče in zgrajeno bogoslovje. V času njegovega škofovanja smo dobili tudi prevod celotnega sv. pisma, kar je prispevalo k temu, da so verniki začeli bolj brati in premišljevati Božjo besedo.
Po značaju je bil blag, dober, globoko veren. Najbolj so mi ostale v srcu zapisane postne pridige, ki sem jih hodil v stolnico poslušat, kot malo semeniščnik, kajti čutil sem, da je to, kar je govoril, tudi živel. Kolikokrat je pokazal tudi svoja čustva, še posebej solze, ko je govoril o kakšni težki stvari, ki je prizadela njega osebno ali pa Cerkev. Ostaja mi v spominu, kako se je zjokal, ko je govoril o tem, kako eni blatijo Cerkev, ponižujejo duhovnike. Kot odraščajočemu fantu, mi je ostalo v spomini ravno to, kako rad je imel Cerkev, kako predano ji je služil in zato žaliti Cerkev, je bilo zanj enako, kot žaliti človeka osebno.
Obhajati obletnico smrti tega velikega škofa je priložnost ne samo za našo zahvalo Gospodu, za ta biser, ki nam ga je podaril in smo ga lahko imeli v svoji sredi, temveč tudi prošnja, da naj prosi za nas in da bi znali nadaljevati to njegovo delo, da bi v to naše delo znali vnašati dobroto in blagost, vrednote, ki so bile njemu tako lastne.
Sedaj pa še dajem prostor otroci za vaše šmarnice, ki jih vsak večer tako zavzeto obiskujete. Vesel sem tega in vas podpiram!
