Prvotni zavetnik: Sv. Andrej, apostol. Goduje 30. novembra
Ime: Ime izhaja iz latinskega imena Andreas, ki pa ima osnovo v grškem pridevniku andreios, v pomenu »možat, pogumen«.
Rodil se je okoli Kristusovega rojstva v Betsajdi v Galileji,
umrl pa 30. novembra 60/62 v Patrasu v Grčiji.
Družina: Andrejev oče se je imenoval Jonas, njegov brat pa je bil Simon Peter.
Poklic: Skupaj z očetom in bratom je bil ribič, preden je postal Jezusov učenec.
Apostol: Ko je Janez Krstnik ob Jordanu predstavil Jezusa kot Mesija, se je kmalu skupaj z Zebedejevim sinom Janezom odpravil za njim. Po vrnitvi domov je za Jezusa navdušil še brata z besedami: »Simon, našli smo Mesija.«
Omenjen: Evangelij ga izrecno omenja še ob treh različnih priložnostih: na Oljski gori (Mt 13,1–4); kako pokaže na dečka s hlebi in ribami, preden Jezus nasiti pet tisoč mož (Jn 6,8). ter takrat, ko posreduje med nekaj Grki in Jezusom (Jn 12,12).
Oznanjevanje: Po izročilu naj bi najprej oznanjal evangelij med divjimi Skiti, kasneje pa v Bitiniji, Trakiji in Grčiji, deloval naj bi torej v južni Rusiji in na Balkanu.
Apokrif:Pripisovali so mu apokrifno delo Acta Andreae (in Mathiae), ki so se ohranila v poznejši gnostični predelavi.
Mučeništvo: Okoli leta 60, za časa cesarja Nerona, naj bi prišel pred sodišče v Patrasu, kjer ga je prokonzul Ageas obsodil na bičanje in smrt na poševno postavljenem križu. Na njem je privezan z vrvmi v mukah umiral dva dni.
Grob: Najprej so njegovi posmrtni ostanki počivali v cerkvi apostolov v Carigradu, kasneje so jih prenesli v Amalfi (južno do Neaplja). Njegovo glavo so do leta 1964 častili v Rimu, nato pa jo je Pavel VI. vrnil vzhodni Cerkvi v Patrasu.
Zavetnik: Je zavetnik Škotske, Rusije, Španije in Grčije; Sicilije in Spodnje Avstrije ter več mest: Neaplja, Ravene, Brescie, Mantove, Bordeauxa, Patrasa; častijo ga ribiči in trgovci z ribami, mesarji, rudarji, vrvarji in nosači vode; velja za priprošnjika proti protinu, bolečinam v grlu, krčem in rdečici; priporočajo se mu za dobro poroko.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot starejšega moža z gostimi sivimi lasmi in z dolgo oz. močno brado. Oblečen je v dolgo tuniko ali plašč, večinoma brez obutve. Kadar je upodobljen na križu, je skoraj vedno gol s cunjo okrog pasu. Poleg poševnega križa (Andrejev križ) so njegovi atributi še: riba, ribiška mreža, vrv.
Pri nas: Je zelo češčen in priljubljen svetnik, saj mu je posvečenih 18 župnijskih in 29 podružničnih cerkva. Je »vremensko pomemben« svetnik.
Drugotna zavetnika: Sv. Ciril in Metod, apostola Slovanov. Godujeta 5. julija. V vesoljni Cerkvi imata god 14. februarja.
Imenujemo ju slovanska apostola. Bila sta rodna brata, po rodu Grka, doma iz Soluna, mesta, v katerega okolici so se naselili Slovani. Zato se ni čuditi, da sta dobro znala slovanski jezik. Ciril se je rodil leta 826. Bil je bistre glave in resen mladenič, zato so mu rekli modrijan (filozof). Po očetovi smrti ga je vzel k sebi v Carigrad očetov prijatelj Teoktist, kjer je obiskoval dvorno visoko šolo. Tu so mu ponujali imenitne službe. Odklonil jih je, postal duhovnik in šel k bratu Metodu v samostan na gori Olimpu v Mali Aziji.
Okrog leta 860 je poslal cesar Mihael III. oba brata v južno Rusijo k Hazarom, ki so jih hoteli Judje in mohamedanci pridobiti za svojo vero. Poslanstvo jima je uspelo. Tu sta našla tudi kosti papeža sv. Klementa, ki je na Krimu okoli leta 100 umrl v pregnanstvu.
Takrat je moravski knez Rastislav poslal v Carigrad k cesarju Mihaelu poslance, naj mu pošlje misijonarjev, veščih slovanskega jezika. Cesar je poslal Cirila in Metoda. Ciril je izumil slovanske črke, glagolico; prevedla sta Sveto pismo in obredne knjige v slovanski jezik, s seboj vzela relikvije sv. Klementa in z veseljem odšla na pot kot navadna misijonarja. Po treh letih sta odšla v Rim, kamor ju je klical papež Nikolaj I. S seboj sta nesla relikvije sv. Klementa. Potovala sta skozi naše kraje. Spotoma sta se ustavila pri panonskih Slovencih in njihovem knezu Koclju. V Rimu sta bila zelo slovesno sprejeta. Papež je blagoslovil slovanske bogoslužne knjige in jih položil na oltar v baziliki Marije Snežne. Ciril je v Rimu 14. februarja 869 umrl in bil pokopan v cerkvi sv. Klementa.
Metod se je z novoposvečenimi duhovniki vrnil v Panonijo, uredil s Kocljem cerkvene zadeve in se spet vrnil v Rim. Papež ga je posvetil v nadškofa in poslal nazaj na Moravsko. Tam je moral od nemških škofov marsikaj pretrpeti, tudi ječo. Papež Janez VIII. je ukazal škofom, da so ga izpustili. Kaznoval jih je s tem, da jim je prepovedal opravljati škofovsko službo. Očital jim je tudi, da je njihovo ravnanje zoper Metoda »presegalo predrzno trinoško besnost in zverinsko divjost«.
Rovarjenja zoper Metoda z izpustitvijo ni bilo konec. Moral je še enkrat oditi v Rim; tam je sijajno dokazal svojo pravovernost in se potem spet vrnil na Moravsko. Dopolnil je še prevod svetih knjig in ko si je določil za naslednika Gorazda, je na rokah svojih učencev umrl 6. aprila 885 na Velehradu.
Papež Janez Pavel II. je bil velik častilec svetih slovanskih apostolov. Zadnjega decembra 1980 je sveta brata Cirila in Metoda razglasil za sozavetnika Evrope skupaj z zavetnikom sv. Benediktom.