Splošno
Poznamo tri vrste matičnih knjig: krstne oz. rojstne matične knjige, poročne in mrliške matične knjige. Najstarejša matična knjiga, ki jo hranimo v Nadškofijskem arhivu Maribor je krstna knjiga župnije Stari trg iz leta 1597. Na območju, ki ga pokriva sedanja mariborska metropolija vse do leta 1941 ni bilo civilnih matičnih knjig, matični register je vodila Cerkev. Izjema je območje Prekmurja, kjer so že leta 1895 začasno vpeljali vzporedne civilne registre. Matične knjige so vodile posamezne župnije, ki so jih tudi hranile. Med drugo svetovno vojno je matične knjige takratna okupacijska oblast zaplenila, kasneje jih je prevzela povojna Slovenska republiška administracija. Cerkvi so bile knjige vrnjene šele leta 1994, ko jih je prevzel škofijski arhiv. Od leta 2020 je večina matičnih knjig dostopnih na spletu.

Infografika - matične knjige: 

Oblika in način vpisovanja
Čeprav je bilo vodenje matičnih knjig od 18. stoletja naprej že ustaljena praksa in v teoriji strogo regulirano, vseeno preseneča raznolikost oblik, vezav, okrasitev in dodatnih vsebin.
Matične knjige so v začetku vodili v latinskem jeziku v obliki narativnega vpisa. To se je spremenilo v času jožefinskih reform. Od leta 1784 je bilo uzakonjeno, da se morajo matične knjige pisati v nemškem jeziku, podatki pa vpisovati v posamezne rubrike oz. tabele. Tabelarični sistem vodenja matičnih knjig se v praksi ni uveljavil takoj po sprejetju cesarskega patenta. Ponekod so pisanje knjig nadaljevali po starem, dokler niso popisali vseh listov v knjigi, ki so jo uporabljali do tedaj, včasih pa se je to spremenilo šele po opozorilih predstojnikov.
Glede samih formularjev so bili župniki najprej prepuščeni lastni iznajdljivosti. Tabele so na začetku običajno izrisovali sproti, zato so neenotne oblike in velikosti. Knjige z natisnjenimi obrazci so lahko naročili tudi pri tiskarjih. Šele kasneje so se pojavile knjige, ki niso bile izdelane po naročilu posamezne župnije, ampak so bile splošno uporabne.
V začetnem obdobju vpisovanja se pogosto mešajo oblika pisave (latinica in nemška kurenta), oblika imen in nazivov (latinska in nemška).
Prekmurje, ki je bilo do konca prve svetovne vojne kot del ogrske države administrativno in upravno ločeno od drugega slovenskega ozemlja, ima precej svojih posebnosti tudi pri vodenju matičnih knjig. Pri pisanju matic sta se izmenjavala latinski in madžarski jezik, slovenščina nastopi šele po priključitvi h Kraljevini SHS. Matične knjige so se v praksi vse do leta 1837 pisale v latinščini, naslednjih petnajst let v madžarščini, od leta 1852 do prehoda v osemdeseta leta 19. stoletja spet v latinščini, nato pa do konca prve svetovne vojne ponovno v madžarščini. Tabelarični sistem se je uveljavil kasneje kot drugje, in sicer v prvi polovici 19. stoletja, prav tako so se pozneje pojavili natisnjeni obrazci oz. formularji.

Matične knjige vsebujejo podatke za območje določene župnije, torej za teritorialno zaokroženo območje. Župnija običajno zajema več naselij, vasi ali zaselkov. Nekateri kraji so lahko razdeljeni med več župnij. Praviloma so tudi večja mesta razdeljena na več župnij. Da najdemo podatek moramo torej poznati v kateri župniji se je nek dogodek (rojstvo, poroka ali smrt) zgodil. Ker so se meje župnij spreminjale, včasih ni enostavno najti pristojne župnije za določeno naselje.

Čeprav so bile matične knjige velikokrat obravnavane posebej predstavljajo le del arhivskega fonda posamezne župnije. Poleg matičnih knjig hranijo župnijski arhivi številne dragocene zgodovinske vire.

Vodnik po matičnem gradivu in zapisnikih duš v Nadškofijskem arhivu Maribor

V preglednem vodniku, ki je nastal zaradi pogosto izpostavljene potrebe po enotnem arhivskem pripomočku za rodoslovne in njim podobne zgodovinsko-sociološke raziskave, lahko najdete informacije o razpoložljivih matičnih knjigah. Gre za snovno-tematski vodnik in zajema več vrst arhivskega gradiva: originalne matične knjige, prepise matičnih knjig, digitalizirane matične knjige in zapisnike duš. Popisano gradivo je del različnih fondov ali zbirk. Vodnik smo prilagodili tako, da so posamezne vrste gradiva zbrane na istem mestu. Pri tem je glavni kriterij župnija, na katero se gradivo nanaša in je hkrati tudi izvorni ustvarjalec dokumenta. Za posamezno vrsto gradiva smo prilagodili tudi obliko in elemente popisa. To velja predvsem za zapisnike duš, kjer so v vodniku navedeni še dodatni elementi popisovanja. Vodnik smo pripravljali z mislijo na številne neprofesionalne uporabnike, s ciljem, da bi jim na enem mestu ponudili čim več informacij, ki jih potrebujejo za svoje delo. Zato smo v Vodniku strnili podatke o gradivu in se osredotočili na najpomembnejše informacije za raziskovalce in ga opremili s številnimi pomagali, ki bodo, tako upamo, olajšali usmerjanje po arhivskem gradivu.

Vodnik po matičnem gradivu in zapisnikih duš v Nadškofijskem arhivu Maribor, Stanje 2023

Vodnik po matičnem gradivu in zapisnikih duš v Nadškofijskem arhivu Maribor, Stanje 2020