V torek, 20. decembra 2022, popoldne, je na pokopališču pri sv. Barbari na Prevaljah bilo položeno v duhovniški grob k počitku zemeljsko telo pokojnega zlatomašnika Antona Štekla. Umrl je v soboto, 17. decembra 2022 v Univerzitetnem kliničnem centru v Mariboru, kamor je bil tri dni pred smrtjo pripeljan zaradi obsežne možganske krvavitve. Pred pogrebom je bila pogrebna sv. maša v župnijski cerkvi sv. Egidija v župniji Ravne na Koroškem. Tam se je nadškofu Cviklu ob oltarju pridružilo 35 duhovnikov in množica vernikov, iz Raven in iz krajev in župnij, kjer je kot duhovnik deloval. V homiliji pri tej sv. maši je nadškof Cvikl opozoril na hvaležnost, ki smo jo dolžni Bogu in pokojnemu zlatomašniku ob njegovem slovesu, saj je bil kot kristjan in duhovnik vseskozi priča vstalega Gospoda ter prinašalec Božje resnice in upanja. Posebej je nadškof podčrtal, kako je kot goreč oznanjevalec prinašal Boga, ki je luč, njegovo bližino in tolažbo. Vse to je uresničeval s svojo jasno in iskreno besedo ter s svojo pesmijo, bil je namreč dober, navdušen pevec in velik ljubitelj glasbe. »Vse to lahko stori samo človek, ki se je najprej sam ves izročil Bogu, le tisti, ki je v sebi skladen, pristen in vesel, da je lahko v službi Bogu«, je poudaril nadškof Cvikl. Zares, Tone je bil takšen iskren in navdušen duhovnik. Vedno je bil rad v družbi duhovnih sobratov in tudi ljudje so ga povsod sprejeli, mu radi prisluhnili ter sledili njegovim besedam.

Rodil se je 1. maja 1943 v verni družini v Ravnah na Koroškem. Njegov oče je bil dolgoletni ključar na Ravnah. Zgled živete vere doma v družini in prav tako zgled domačega župnika Jaroslava Kotnika, vse to je v mladem Tonetu pustilo neizbrisno sled, da je že mlad začutil željo postati duhovnik. Po končani osnovni šoli se je tako odločil, da nadaljuje šolanje na Škofijski klasični gimnaziji v Vipavi, kjer je v malem semenišču še utrdil svojo odločitev za duhovništvo in za vstop v bogoslovje. Teologijo je študiral v Ljubljani in v Mariboru ter bil 29. junija 1969 v mariborski stolnici posvečen v mašnika.

Po mašniškem posvečenju je opravljal službo duhovnega pomočnika in kaplansko službo v Stolni župniji v Mariboru (1969 – 1977). Septembra 1977 je odšel za izseljenskega duhovnika v takratni zahodni del Berlina, kjer je posvečal posebno pozornost slovenskim izseljencem, ki so prihajali tja kot sezonski delavci. Po petih letih službe v Berlinu se je vrnil v Slovenijo in je za pet let prevzel vodstvo nadžupnije Šmartno pri Slovenj Gradcu (1983 – 1988). Z mesecem avgustom 1988 je nastopil službo duhovnika za slovenske izseljence na Dunaju in to službo opravljal 22 let. Njegova služba na Dunaju je bila dejavna in odmevna, kar potrjuje dejstvo, da je v letih 1995 – 2000 bil s strani avstrijske Škofovske konference imenovan za ravnatelja dušnega pastirstva za priseljence v Avstriji. S strani mariborske škofije pa je prejel odlikovanje in  bil imenovan za častnega konzistorialnega svetovalca. Po ponovni vrnitvi v domovino se je naselil v Slomškovem zavodu, na Vrbanski c. 30, v Mariboru in bil tudi kot upokojeni duhovnik ves čas dejaven v dušnem pastirstvu. Vse od leta 2010 je opravljal službo duhovnega pomočnika v župniji Maribor - Tezno, zadnji čas pa tudi v sosednjih dveh pridruženih župnijah Maribor – Brezje in Sv. Miklavž ob Dravi. V letu 2019 je obhajal zlatomašni jubilej in se Bogu zahvaljeval za dar duhovniškega poklica.

Kljub slovesu je bilo ob pogrebu mogoče začutiti, kako njegovo oznanjevanje ostaja, kot nekaj dragocenega. Upamo, da ga je na obali večnosti pričakal Gospod, ki ga je poklical v duhovniško službo in ga je s svojo ljubeznijo, bližino in blagoslovom spremljal na vsakem koraku življenjske in duhovniške poti. Naj njegovo nesebično služenje v duhovniškem poklicu obrodi nove redovniške in duhovniške poklice.