V letu 1960 je mariborska škofija imela osem škofijskih novomašnikov, med njimi je bil takrat tudi Franc Matjaž, iz župnije sv. Jurija na Remšniku. Več kot 60 let po mašniškem posvečenju (biseromašnik jeta 2000) je, 29. septembra 2022 v Göteborgu, na Švedskem prestopil prag zemeljskega življenja in odšel v večnost.

Prvič je prag zemeljskega življenja prestopil 23. januarja 1931, ko se je rodil, očetu Ferdinandu in materiji Mariji, roj. Sajovec. V družini na Remšniku, kjer je odraščal, je bilo 6 otrok, trije sinovi in tri hčere. Ljudsko šolo je začel obiskovati l. 1937 na Remšniku. Po prihodu Nemcev, l. 1941, je nekaj časa še mogel hoditi v »nemško šolo«, a leta 1944 so zaradi vojnih razmer šolo na Remšniku povsem zaprli. Do konca vojne je tako Franc pomagal doma pri kmečkem delu. Ker pa je v sebi začutil klic v duhovništvo, je to svojo željo zaupal takratnemu domačemu župniku Vidu Pavliču. Ta ga je, potem ko se je vrnil iz pregnanstva, začel pripravljati na sprejemni izpit, da bi po tej poti lahko nadaljeval šolanje na nižji gimnaziji. Po uspešno opravljenem sprejemnem izpitu je bil Franc sprejet na mariborsko Klasično gimnazijo, kjer je leta 1954 maturiral.

»Do duhovniškega poklica čutim veliko veselje in navdušenje«, je kot maturant zapisal v svoji prošnji za sprejem v bogoslovje. Po petih letih bivanja v bogoslovju in študiju teologije v Ljubljani, je bil na praznik apostolov, sv. Petra in Pavla, 29. junija 1960, v mariborski stolnici posvečen v mašnika. Po posvečenju je bil eno leto še v Ljubljani kot semeniški duhovnik. Nato je opravljal kaplansko službo na Muti, v Vuzenici ter v Braslovčah. Ob svoji zlati maši se je spominjal teh svojih prvih duhovniških let in povedal, kako so ga ljudje na vseh teh službenih mestih sprejemali in so ga podpirali v njegovih prizadevanjih. Župljani so se skupaj z njim zavzemali za duhovni in materialni napredek župnij. A takrat so bili časi, ko so nekateri, ki so imeli veliko moč, Cerkvi in duhovnikom tudi nasprotovali in so bili pripravljeni naredili marsikaj, samo da bi delovanje duhovnikov kar najbolj utišali in bi njihovo oznanjevanje potisnili nekam daleč v ozadje. Vse to je na svoji koži doživljal tudi Franc, najprej že kot bogoslovec, ko so ga hoteli odvrniti od namere, da bi postal duhovnik, še bolj pa kot mlad zavzet kaplan. Zato je sklenil oditi na Švedsko, kjer je prebil večino let po duhovniškem posvečenju. Nekaj let pa je duhovniško službo opravljal tudi v celovški škofiji, na zgornjem avstrijskem Koroškem. Na praznik sv. nadangelov Mihaela Gabrijela in Rafaela je tako tam, daleč od domovine tudi sklenil svojo zemeljsko romanje.

A dan vstajenja je duhovnik Franc želel čakati v svoji rodni domovini, ob svojih starših, domačih in drugih sorodnikih. Zato so žaro s pepelom pokojnega v sredo, 9. novembra, dopoldne pripeljali v nadžupnijsko cerkev sv. Nikolaja v Vuzenici, kjer je bila ob 15. uri pogrebna sv. maša. Somaševanje je vodil nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl ob somaševanju celjskega škofa msgr. Maksimilijana Matjaža, ki je nečak pokojnega biseromašnika in še 20 duhovnikov. »Življenje pokojnega duhovnika Franca je kot dolg psalm, ki je sestavljen iz mnogih spevov, ki predstavljajo različna življenjska obdobja življenja pokojnega«, je med drugim ob njegovem slovesu povedal mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl.

Tako je tudi duhovnik Franc Matjaž prinesel pred Gospoda enkratni in neponovljivi psalm svojega zemeljskega romanja, kot svojo življenjsko daritev. Zaupamo in molimo, da bo Gospod sprejel življenjske psalme nas vseh in da bo iskrenim navdihom in prizadevanjem dodal svojo novo in neizmerno lepoto, kar bo za nas vse nekoč nevenljiv venec slave. S to vero in tem zaupanjem se v molitvi spominjamo tudi pokojnega duhovnika Franca.