V soboto, 12. decembra 2020, zjutraj, so v župnišču pri Sv. Miklavžu ob Dravi našli mrtvega tamkajšnjega župnika Ivana Kralja. Ponoči iz petka na soboto je doživel usodni srčni infarkt. Nedolgo pred svojo smrtjo, 24. novembra, je izpolnil 71 let zemeljskega življenja.

Rodil se je 24. 11. 1949, v župniji Šentilj pod Turjakom (Mislinja), mladost pa preživljal pri teti in pri stricu, v Mariboru. Kot dolgoletni ministrant v stolni župniji v Mariboru je od blizu spremljal bogoslužje. Dogajanje ob oltarju, poglabljanje v pomen bogoslužnih dejanj in zgled duhovnikov, s katerimi se je srečeval - vse to ga je tako nagovarjalo - da je v globini srca začutil vabilo, naj stopi na pot za Gospodom. Odzval se je klicu, po maturi se je kot pripravnik za duhovništvo vpisal na ljubljansko Teološko fakulteto in bil 29. junija 1975 v mariborski stolnici posvečen za duhovnika.

Prvi dve leti po mašniškem posvečenju je opravljal kaplansko službo pri Gradu (1975 – 1977). Od tam je za dve leti prišel za kaplana v Maribor, v župnijo Sv. Rešnjega telesa (1977 – 1979), nato v Selnico ob Dravi (1979 – 1983). V začetku julija 1983 je kot župnik sprejel župnijo Črešnjevec pri Slovenski Bistrici. Krajši čas je bil tudi duhovni pomočnik v Poljčanah. Kot župnik je nato služboval še na Vurberku (1987 – 1999) in v Rušah (1999 – 2000).  Avgusta 2000 pa je prevzel župnijo Sv. Miklavž ob Dravi in službo miklavškega župnika opravljal vse do zadnjega dneva svojega zemeljskega življenja.

Kot duhovnik pa je več kot petinštirideset let gradil predvsem živo občestvo Cerkve. Generacije prvoobhajancev in birmancev se ga bodo spominjale kot kaplana ali kot župnika, ki je pri svojem katehetskem delu vlagal mnoge napore in si je po svojih najboljših močeh prizadeval približati skrivnost Boga mladim in pravzaprav vsakemu, ki se je zatekel k njemu, iščoč bivanjski temelj in vero v Jezusa Kristusa. Čutil je, da se mora nenehno izpopolnjevati, da bo lahko resnice vere ljudem kar najbolj približal. Občudovali smo lahko njegovo vsestransko razgledanost. Rad je prihajal v duhovniško družbo, znal biti duhovit in je bil zato med sobrati duhovniki in pri ljudeh priljubljen.

Ivan je bil tenkočutnega značaja. Poleg duhovniške službe mu je bila blizu glasba in umetnost. V vsem tem je imel lep zgled pri svojemu stricu, duhovniku, prof. Karlu Jašu, profesorju liturgike na mariborskem oddelku ljubljanske Teološke fakultete. Povsod, kjer je služboval, si je prizadeval, da bi bile cerkve dostojno urejene in res primerne za bogoslužje. Lepo obnovljena župnijska cerkev sv. Miklavža, obnovljeni oltarji, vse to lepo priča o tem njegovem izrednem čutu.

Njegov pogreb je bil v ponedeljek, 14 decembra 2020, v Šentilju pod Turjakom. Zaradi izrednih razmer ob epidemiji, je bil pogreb v ožjem, družinskem krogu. Pogrebno mašo in pogrebni obred je vodil nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl. V homiliji je nadškof med drugim poudaril: »Naš sobrat, duhovnik Ivan, je vsak dan obhajal sveto daritev, za katero cerkveni očetje pravijo, da je kot okno, skozi katero gledamo večnost. Ne samo, da je sam vsak dan zrl v skrivnost večnosti, ampak je tudi vernikom želel razodevati  in približati to velikonočno skrivnost, ki je tako skrivnost križa, kot tudi vstajenja. Za to njegovo poslanstvo se mu želimo ob njegovem odhodu v večnost še posebej zahvaliti…«. V imenu sošolcev iz bogoslovja mu je v slovo spregovoril upokojeni župnik Avguštin Raščan.

Za njim ostaja praznina, saj nadškof nima duhovnika, ki bi ga kot naslednika poslal v miklavško župnijo. Molimo zanj, da bo v večnosti deležen lepote večnega bogoslužja, v harmoniji z Bogom in nebeščani. Naj nam sedaj, kot naš priprošnjik pri Bogu, izprosi novih duhovnih poklicev.