Jožef Smej se je rodil 15. februarja 1922 v Bogojini. Po Osnovni šoli je obiskoval gimnazijo v Murski Soboti. Najprej je stanoval v Martinišču, zadnja štiri leta pa se je vozil od doma s kolesom. Po maturi se je najprej vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani, vendar se je že po enem mesecu prepisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru in bil sprejet v mariborsko bogoslovje. Ker je bilo zaradi 2. svetovne vojne bogoslovje v Mariboru aprila 1941 razpuščeno, je študij bogoslovja nadaljeval v Sombotelu, kjer je bil 8. decembra 1944 posvečen v duhovnika. V tamkajšnji semeniški kapeli je tudi obhajal svojo novo mašo.

Po posvečenju je do marca 1945 ostal v Sombotelu kot semeniški duhovnik. Za tem je bil krajši čas kaplan v Dokležovju (1945) in Dobrovniku (1945), nato v Turnišču (1945 – 1948). V tem času je odslužil 13 mesecev vojaščine v Zagrebu. V letih 1948–1969 je služboval v Murski Soboti, najprej kot kaplan (1948 – 1965), nato kot župnik in kot dekan.

Septembra 1969 je na željo takratnega škofa dr. Maksimilijana Držečnika prišel v Maribor, kjer je bil 18. 9. 1969 umeščen za stolnega kanonika. Kot član stolnega kapitlja je opravljal pomembne službe: kozistorialnega svetovalca, naddekana, člana Zbora svetovalcev… Pri Škofijskem cerkvenem sodišču v Mariboru je bil najprej imenovan za prosinodalnega sodnika (1969 – 1974), nato pa je opravljal službo branilca vezi (1974 – 2000). Za ravnatelja škofijske pisarne (kanclerja) je bil imenovan 28. 4. 1973, za stolnega prošta 6. 1. 1975. Rimska Kongregacija za bogoslužje mu je v marcu 1975 podelila pravico birmovanja. Škof dr. Franc Kramberger je ob nastopu svoje škofovske službe v Mariboru imenoval stolnega prošta  dr. Jožefa Smeja 14. 11. 1980 za generalnega vikarja.  

Papež, sv. Janez Pavel II. ga je 15. aprila 1983 imenoval za mariborskega pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel na binkoštni ponedeljek (praznik Marije, Matere Cerkve), 23. maja 1983, v mariborski stolnici. Kot član Slovenske škofovske konference je posebej skrbel za področje ekumenizma. Službo pomožnega škofa je opravljal do 18. 8. 2009, ko je bil upokojen, a tudi kot upokojeni mariborski pomožni škof je še vedno vodil razne slovesnosti po župnijah. Ves čas, posebno kot mariborski pomožni škof, se je zavzemal tudi za porabske Slovence na Madžarskem in prav tako bil zelo cenjen v sombotelski škofiji. Bil je prijateljska vez med slovenskimi in madžarskimi duhovniki in med Slovensko in Madžarsko škofovsko konferenco, saj je odlično obvladal madžarščino.  Kot stolni prošt in generalni vikar je navezal stike s stolnim kapitljem v Gradcu ter skrbel za redna srečanja med člani obeh kapitljev. S tem je utiral pot tesnejše povezanosti med mariborsko in graško škofijo.  

Kot duhovnik in škof se je Jožef Smej posvečal študiju, proučevanju prekmurske zgodovine in literaturi. Na ljubljanski Teološki fakulteti je 23. 11. 1974 obranil doktorsko disertacijo z naslovom: »Pastoralna dejavnost Ivanocyjevega kroga.« Predvsem ga je zanimala kulturna preteklost Slovenske okrogline (Prekmurja). Celotni slovenski javnosti je želel približati tiste pomembne osebnosti, ki so med Muro in Rabo stoletja ohranjale vero in slovenstvo. S tega področja je napisal več znanstvenih in leposlovnih del, sodeloval pa tudi pri prevajanju Bogoslužnega molitvenika, Zakonika cerkvenega prava, Svetega pisma Stare in Nove zaveze, Katekizma Katoliške cerkve  ter komentarjev k psalmom. Svoje prispevke je objavljal v pomurskem letnem zborniku Stopinje, ki ga je kot prvi urednik tudi urejal, v Časopisu za zgodovino in narodopisje, v Zgodovinskem časopisu, Slavistični reviji in drugje.  Bibliografija njegovih del obsega preko 150 enot, med katerimi so v veliki meri samostojne knjižne publikacije.

Ob vsem tem pa je pomembno poudariti njegov osebni, duhovniški lik, ki je izžareval človeško toplino, razumevanje, optimizem, pozornost in skrb za potrebne, predvsem pa globoko osebno vero in predanost Bogu.

Zadnja štiri leta zemeljskega življenja je preživel v Domu sv. Lenarta in bil vesel obiskov ter hvaležen osebju doma za vso pomoč pri oskrbi in negi. Umrl je v 99. letu starosti, 21. novembra 2020.

Njegov pogreb je bil v torek, 24. novembra 2020, v Bogojini. Pogreb je bil zaradi izrednih razmer v ožjem krogu. Pogrebno sv. mašo in pogreb je vodil mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl DJ, ob somaševanju apostolskega nuncija v Republiki Sloveniji msgr. Jean-Marie Speicha, murskosoboškega škofa (ordinarija) msgr. Petra Štumpfa, domačega župnika Stanislava Zvera, ki sta se z daljšimi govori tudi poslovila, ter nadškofijskega tajnika Jureta Sojča. Prek prenosa Radia Ognjišče, tudi prek video prenosa na tem Radiu in prek TV Exodus so številni ljudje spremljali to slovo. Naj mu Gospod dolgoletno zvesto služenje povrne z večnimi darovi!.