Na prvi petek v »duhovniškem« mesecu juniju, 5. junija 2020, je v Domu sv. Lenarta, kjer je zadnje leto bival, prestopil prag večnosti upokojeni župnik, zlatomašnik Franc Časl. Rodil se je 1. novembra 1939 v Podhomu, v župniji Radmirje. Nižjo gimnazijo je štiri leta obiskoval v Gornjem Gradu, višjo pa v Kamniku.

Iz rodbine Časlovih so bili pred njim duhovniki tudi trije strici. Tako je njegov duhovniški poklic rasel v domači družini, kakor je rasel on sam: »... popolnoma normalno, brez prikazni in čudežnih doživetij in razodetij. Nikoli nisem bil presrečen in nikoli nesrečen«, se je kot zlatomašnik spominjal prehojene poti. Po opravljeni maturi, leta 1958, je vstopil v bogoslovje. Teologijo je študiral v Ljubljani. Po mašniškem posvečenju, 29. junija 1964, v mariborski stolnici, je bil leto dni nedeljski pomočnik pri Sv. Petru pod Svetimi gorami in v Laškem. Leta 1965 je nastopil kaplansko službo v Šentjurju pri Celju, kjer je kmalu postal priljubljen pri ljudeh, kot zavzet in prijazen katehet, dober govornik, pevec in glasbenik. Iz Šentjurja je tri leta hodil še na Žusem. Za tem je za eno leto odšel za kaplana v Pišece.

Leta 1970 (1. julija) je prišel k Mariji Snežni. Prvih nekaj mesecev je opravljal službo kaplana, a je že v marcu 1971, po smrti župnika Feliksa Vršiča prevzel vodenje te župnije. V začetku kot župnijski upravitelj, v maju 1975 pa je sprejel službo rednega dušnega pastirja - župnika pri Mariji Snežni. To znamenito župnijo, tik ob avstrijski meji, je vodil vse, dokler mu je zdravje dopuščalo, do 1. avgusta 2019, ko se je zaradi bolezni odpovedal župniji, se upokojil in se naselil v Domu sv. Lenarta pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah.

S prepričljivo besedo, predvsem pa z zgledom in z dejanji, si je kot župnik kmalu pridobil zaupanje in je k sodelovanju privabil mnoge krajane. Otroci in mladi so radi prihajali k verouku. Bogoslužje, obogateno z ubranim petjem je marsikoga privabilo k bogoslužju in k sodelovanju pri petju. Po njegovi zaslugi je Marija Snežna postala kar romarsko središče, kjer so se radi ustavljali tudi romarji iz sosednje Avstrije. 

S svojo neposrednostjo, pristnostjo in sproščenostjo je povsod širil optimizem in veselje. Na prijazen in razumljiv način je znal sogovorniku približati tudi veliko življenjsko modrost. Vse to v luči Jezusovega evangelija in njegove največje zapovedi ljubezni. Kar je kot duhovnik oznanjal, je izpričeval z življenjem in posredoval generacijam mladih, kot katehet in duhovni voditelj. V samozaložbi je izdal tri knjižna dela »Marija Snežna v objemu Božjega in človeškega« ter zbirki zgodb »Da se ne pozabi« in »Zgodbe z dolgo brado«. Tudi po prihodu v Domu sv. Lenarta se je hitro vživel v novo okolje in poleg pomoči pri duhovni oskrbi s spodbujanjem petja sodeloval pri bogoslužju in ga bogatil.

Župljani Marije Snežne so znova in znova doživljali vraščenost dolgoletnega župnika Franca v njihov kraj in v vsakdan njihovega življenja. To so tudi iskreno cenili. Slovesnost njegove zlate maše, leta 2014, je bila zgovorno znamenje tesne povezanosti župljanov in njihovega dolgoletnega župnika. Ob njegovem odhodu v večnost se je ta povezanost spet očitno pokazala. Dan po njegovi smrti so ga položili na mrliški oder v župnijski cerkvi Marije Snežne, da so se mogli ljudje od njega hvaležno in dostojno posloviti z molitvijo. Somaševanje pri pogrebni sv. maši, v ponedeljek, 8. junija 2020, je ob somaševanju 30 duhovnikov vodil nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl DJ. Nadškof je v homiliji podčrtal njegovo povezanost z župljani in njegovo dobroto do vsakega, ki se je obrnil k njemu za kakršnokoli pomoč. »Lahko rečemo, da je bil lik Božje matere Marije izhodišče in vzor za njegovo vero in zvesto služenje Gospodu. Sam je v svoji oporoki zapisal: 'V skromnosti sem rojen, skromno sem živel in odhajam v skromnosti'« (Iz nadškofove homilije).

Naj bo po odhodu s tega sveta deležen plačila pri Bogu v nebesih in naj od slej z lepoto večnega bogoslužja v večnosti prosi za svoje nekdanje župljane, za duhovne sobrate in nam izprosi duhovnih poklicev.