Viljem Šolinc (1929 – 2019)

V začetku letošnjega januarja je biseromašnik Viljem Šolinc dosegel visok okrogel življenjski jubilej, 90-letnico zemeljskega življenja (rojen 3. 1. 1929). Kmalu za tem, še pred iztekom istega meseca (29. 1.) pa je v Domu sv. Marte, pri sv. Jožefu v Celju, kjer je zadnje leta bival, odšel v večnost.

Rojen je bil v Kikindi, v Banatu, kjer je družina takrat živela zaradi očetove službe na železnici. Pozneje se je družina vrnila v Slovenijo, v Šentjur pri Celju. Po opravljeni maturi je Vilko kljub nasprotnemu javnemu mnenju imel pogum, da je ostal zvest najglobljemu notranjemu klicu. Vstopil je v Bogoslovno semenišče v Ljubljani in bil 29. junija 1955 v mariborski stolnici posvečen v duhovnika.

Prvo leto po posvečenju je bil duhovni pomočnik na Prihovi. Nato je opravljal kaplansko službo v  župnijah:  Dravograd 1956 - 1959) Sv. Križ v Rogaški Slatini (1959 – 1962), Sevnica 1962 – 1966 ter Videm ob Savi (1966 – 1968). V času kaplanske službe v Rogaški slatini je nekaj časa kot vikar namestnik upravljal sosednjo župnijo Sv. Florijana pod Bočem (1960). Leta 1968 je prevzel v upravo župnijo Bizeljsko, postal tam župnik in to župnijo vodil dvaintrideset let, vse do leta 2000, ko je zaradi bolezni stopil v pokoj in se naselil najprej v Domu upokojenih duhovnikov v Mariboru (2000 – 2015), po ukinitvi delovanja tega doma pa je odšel k sv. Jožefu v Celje, kjer je v Domu sv. Marte preživel zadnja štiri leta svojega zemeljskega življenja (2015 – 2019).

V dobrih treh desetletjih službovanja na Bizeljskem se je tesno povezal s tamkajšnjimi župljani. Poznal je vse župljane, mnoge kot katehet pripravljal na prejem zakramentov, mnoge tudi pospremil na Božjo njivo, ob tamkajšnji cerkvi sv. Lovrenca. Bil je zavzet in dosleden pri opravljanju duhovniške službe. Živo je čutil, kako zelo je potrebno nenehno izobraževanje in širjenje obzorij, tako je veliko prebiral in tudi vernikom rad priporočal knjige Mohorjeve družbe in verski tisk. Večkrat se je tudi oglasil s svojimi članki in razmišljanji, bodisi v Slovenskem katoliškem tedniku Družina, pa tudi v koroški Nedelji in drugje.

Neizmerno je bil vesel in Bogu hvaležen, da je še kot župnik na Bizeljskem mogel doživeti, da je bil škof Anton Martin Slomšek razglašen ta blaženega. S škofom Slomškom se je napreč čutil še prav posebej duhovno povezanega. Med drugim je v župnišču na Bizeljskem pripravil spominsko sobo, kjer je škofa Antona Martina Slomška predstavil, predvsem z vidika Slomškove prve kaplanske službe na Bizeljskem.

Kot upokojeni župnik se je iz Doma duhovnikov v Mariboru še rad vračal na »njegovo« Bizeljsko, dokler mu je zdravje to dopuščalo, vendar je bolezen vse bolj napredovala. Hvaležen je bil za lepo oskrbo, katere je bil deležen v letih svojega bivanja, v Domu najprej s strani Šolskih sester v Mariboru, nato še prav posebej osebju v Domu sv. Marte, ki deluje v okviru duhovnega centra pri sv. Jožefu nad Celjem.

Pogreb pokojnega biseromašnika Viljema Šolinca je bil petek, 1. februarja 2019. Pri pogrebni sv. maši je z mariborskim nadškofom Alojzijem Cviklom somaševalo 20 duhovnikov, med njimi upravitelj celjske  škofije Rok Metličar in predstojnik lazaristov Franc Rataj. Poleg nadškofa sta ob slovesu besede zahvale izrekla tudi predstavnik župnije Bizeljsko in domači župnik Vinko Čonč.

Ob izteku zemeljskega življenja je mogel pokojni biseromašnik Viljem, ob srečanju s svojim Stvarnikom na pragu večnosti reči: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil.« Verujemo tudi, da bo Gospod njegovo duhovniško služenje nagradil z večnimi darovi. (prim. 2 Tim 4,7-8). Naj se spočije od svojega truda, tam kjer ni bolezni in naj odslej v večnosti prosi za vse nas!