Na nedeljo Svete Družine smo popoldne ob 15. uri tudi v mariborski nadškofiji otvorili jubilejno leto. Pri tem je nadškof Alojzij povedal naslednje:Nedeljo po božiču obhajamo praznik Svete družine: Jezusa, Marije in Jožefa. Jezus je s svojim ravnanjem pokazal, kako pomembna je družina in kako moramo storiti vse, da bo družina za svoje člane srečen in blagoslovljen kraj.
Jezus s svojim oznanilom in poslanstvom poveličuje naravno družino, hkrati pa prinaša raven novih odnosov med ljudmi. Ti odnosi, ki jih Jezus prinaša, niso že po sebi dani in prirojeni. A so možni, kajti vsi lahko postanemo člani nove družine, bratje in sestre, če le sprejemamo program Božjega Sina, če se odločimo za spolnjevanje Očetove volje. V mašni prošnji praznika Svete družine molimo: »Da nam Bog v Sveti družini daje čudovite zglede lepega življenja!«
V čem so ti zgledi?
Svoje poslanstvo sta Jožef in Marija živela kot izpolnjevanje Božje volje. Živela sta v ljubezni. To pa ne pomeni, da nista bila kdaj različnih misli in imela drugačne načrte. Preveč sta spoštovala resnico, da bi imela lastno sodbo za nezmotljivo. Zato sta resnico iskala skupaj, in ko sta jo našla, sta se ji uklonila, pa naj je bila na strani enega ali drugega.
V čem je Jezus vzgled našim otrokom? Sveto pismo pravi, da je Jezus napredoval v modrosti, starosti in priljubljenosti pri Bogu in pri ljudeh. Otroci ne rastejo samo telesno, rastejo tudi v modrosti, rastejo v dobrem. Jezus jih vabi, da vztrajajo na dobri poti, da težijo k boljšemu in da se ogibajo slabemu.
Ravno na to nedeljo Svete družine je papež Frančišek želel, da začnemo sveto leto po naših škofijah, kjer smo vsi ena velika Božja družina. Vesel sem, dragi duhovniki, redovniki, redovnice, diakoni, bogoslovci in verniki, da ste si vzeli čas in prišli v našo stolnico, da skupaj stopimo na pot tega jubilejnega svetega leta. Vsako jubilejno sveto leto ima svoj cilj. Na prvem mestu je oznanilo daru odpuščanja in Božjega usmiljenja, ki nam ga Bog naklanja. To je zelo pomembno, kajti živimo v času, ko je v ospredju ego-jaz, ko zelo težko priznamo svoje grehe in prosimo odpuščanja. Odpuščanje je osrednja beseda jubileja, kajti Božji Sin se je učlovečil in umrl na križu, da bi dosegli spravo z nebeškim Očetom, kot beremo v Pismu Efežanom (prim. Ef 2,14–18).
Izvoljeno ljudstvo je imelo zavest, da je Bog stopil v njihovo življenje po različnih znamenjih, po katerih so lahko videli, prepoznali in o teh znamenjih tudi lahko drugim pripovedovali. Božje ljudstvo je sebe vedno doživljalo kot na poti. To se je najbolj izrazilo, ko so bili na poti proti obljubljeni deželi. Tako je tudi življenje kristjana romanje, smo na poti domov, k Očetu. Papežu Frančišku je ta podoba zelo blizu, ko pravi, da mora vsak kristjan v sebi nositi to dinamiko poti v obljubljeno deželo. Na tej poti se ne smemo naveličati ali izgubiti upanja.
»Spes non confundit« (upanje ne osramoti) je vodilo jubilejnega svetega leta, ki ga danes začenjamo. Je vabilo, da se podamo na pot. Podati se na pot je značilnost tistega, ki išče smisel svojega življenja, ki želi odkriti tišino, ki se je pripravljen nečemu odpovedati, ki se ne boji napora … kajti ravno na poti odkrije, kaj je v njegovem življenju bistveno, kaj navlaka. Za romanje so značilne tri stvari: klic, obljuba in zaupanje. Romanje je izraz vere, je klic, da nekaj zapustim in se podam na pot. Na tej poti odkrijem Božji načrt zame, ki pa je tudi obljuba, da na tej poti nisem sam, in zavest, da je Bog zvest svojim obljubam. Romar na poti prečka križišča in premaguje meje. Romar ima vedno pred seboj cilj, to ga loči od navadnega turista.
Dragi bratje in sestre, danes začenjamo pot, ki ima za cilj iskanje resnice, notranjega miru in srečanje z Bogom. Za današnjega človeka, ki je tako zagledan v ta svet, ki želi vse imeti takoj in se ni pripravljen ničemur odpovedati, je vabilo na pot velik izziv. Po drugi strani je pa ravno ta pot, ki je pred nami, tista, ki lahko poteši moje najgloblje hrepenenje. Ko to najdem, najdem tudi nov zagon, najdem novo upanje.
Cerkev je v vsakem zgodovinskem trenutku poklicana, da prinaša evangelij in opravlja poslanstvo evangelizacije, upoštevajoč situacijo, v kateri se ljudje nahajajo. Sveto leto želi zato v ta svet prinašati upanje, ki vrača veselje do življenja, kajti človek je ustvarjen »po Božji podobi« (1 Mz 1,26).
Sveto leto je tako dar in priložnost za vsakega od nas, da osebno začutimo vstopanje Boga v naše življenje. Vemo, da je Bog tisti, ki nas čaka, se ne vsiljuje, se nam podarja, ko odpremo naša srca in mu dovolimo, da preobrazi naše življenje. V svetem letu bodo romanja tista, ki nam bodo pomagala, da naredimo ta korak k Bogu in k bližnjemu. Tako bomo napolnjeni z novim upanjem, odkrili bomo svoje mesto v stvarstvu in bo naše upanje postalo nalezljivo za vse tiste, ki ga iščejo in po njem hrepenijo.
Dragi bratje in sestre!
Da bi to leto ne šlo mimo nas, smo vam pripravili knjižico kot vodnik v svetem letu, kjer so med drugim predstavljene svetoletne cerkve v naši nadškofiji in kdaj in kaj se bo v teh cerkvah dogajalo.
Papež Frančišek je na sveti večer ob odpiranju jubilejnega svetega leta v cerkvi sv. Petra dejal: »Jubilejno sveto leto nas vabi, da odkrijemo veselje ob srečanju z Gospodom, ki nas kliče k duhovni prenovi. Tako bomo lahko prinašali upanje tja, kjer so ga izgubili, kjer je življenje ranjeno, kjer so pričakovanja izdana, sanje polomljene, kjer porazi drobijo srce; da prinašamo upanje v utrujenost tistega, ki ne zmore več, v grenko osamljenost tistega, ki se čuti poraženega, v trpljenje, ki razžira dušo, v dolge in prazne dneve zapornikov, v ozke in mrzle sobe revežev, kraje, kjer sta jih oskrunila vojna in nasilje … « Papež zaključi: »Jubilej se začenja, da bi bilo vsem dano evangeljsko upanje, upanje ljubezni, upanje odpuščanja.«
Dragi bratje in sestre, tudi jaz vam kličem: jubilejno sveto leto se začenja tudi za našo mariborsko nadškofijo. Stopimo vanj z vero in pogumom. Gospod nas čaka, da nas popelje na pot novega upanja.
Amen.
