Na prvo nedeljo novembra, ko doživljamo, kako nas je narava obdarila s sadovi zemlje, obhaja Cerkev zahvalno nedeljo. To je priložnost, da se Bogu zahvalimo, ne le za sadove zemlje, ampak tudi za vse darove, s katerimi smo obdarovani dan za dnem.
Evangelijsko oznanilo nam želi približati temeljno resnico, da je dar Božje ljubezni pravzaprav vse, kar smo in kar imamo. Bog, ki je ljubezen nas ljubi, da bi tudi mi ljubili in po tej poti bolj in bolj postajali njegovi sodelavci. »Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina« (Jn 3,16). Jezus nas svojo besedo vabi, da tudi mi dajemo naprej, kar smo prejeli od dobrega Boga, po ljudeh.
Živimo v času, ki ga zaznamujejo sekularizem, materializem in potrošniška miselnost. Takšna miselnost na Boga pozablja, ali ga izključuje iz vsakdanjega življenja. V takšnem duhovnem ozračju tudi hvaležnost ni več potrebna. Vendarle pa se mišljenje: »… sam lahko naredim vse, vse se lahko kupi; vse se dobi, če se primerno plača«, znova in znova pokaže kot nezadostno in plitko.
A po drugi strani vsi zelo dobro čutimo in doživljamo na vsakem koraku: Ljudje smo drug od drugega odvisni, svoje življenje lahko uresničimo v povezanosti med nami, če je med nami nesebična ljubezen. To se še posebej pokaže v času naravnih in drugih nesreč, ki jih doživljamo. Preizkušnje in izgube lahko oblaži le povezanost med nami ter čut za solidarnost in dejavno medsebojno pomoč.
Ob tem hitro začutimo, kako pomembno vlogo za utrjevanje vezi med nami ima prav hvaležnost. Hvaležnost kliče k povezanosti med nami, kliče po ljubezni. Naš svet zato s pomnožitvijo hvaležnosti postaja prijaznejši, boljši, bolj človeški in hkrati bolj Božji.
Na zahvalno nedeljo čutimo, da se imamo Bogu zahvaliti za marsikaj. Sv. Pavel pravi: »Kaj pa imaš, česar ne bi prejel?« (1 Kor 1,4). Ne le za sadove zemlje, ki nam dajejo vsakodnevni kruh, še za mnoge druge stvari smo dolžni zahvalo Bogu. Mnogokrat se nam zdi, da je kaj samo po sebi umevno in premalokrat pomislimo, da je nazadnje vse Božji dar.
Kot škof naše mariborske nadškofije se želim ob zahvalni nedelji najprej zahvaliti vam duhovniki, redovnice in redovniki ter stalni diakoni, ki pričujete za evangelij z navdušenjem in pogumom. Sinoda nas vabi, da vedno bolj hodimo skupaj v odprtosti Božjemu Duhu.
Hvala vsem sodelavcem po naših župnijskih občestvih: članom ŽPS, GS, cerkvenim ključarjem, katehistinjam in katehistom, organistom in organistinjam, pevcem, bralcem beril, delivcem sv. obhajila, ministrantom, vsem, ki očistite in okrasite naše cerkve, vsem gospodinjam in gospodinjskim pomočnicam in pomočnikom, članom Župnijskih karitas, molitvenih skupin, animatorjem mladinskih skupin in oratorijev … . Hvala vsem, ki na kakršen koli način sodelujete, da so naša občestva živa in vidno kažejo na Božjo navzočnost med nami.
Hvala za vse nabirke, darove in prispevke za potrebe župnijske skupnosti. Brez teh darov ne bi mogli opravljati pastoralnega in katehetskega poslanstva ter vzdrževati in obnavljati naših cerkva in drugih župnijskih stavb.
Hvala za vse nabirke, ki jih oddajate na nadškofijo. Hvala tudi za vse druge darove, ki jih kot župnije in posamezniki namenjate za delovanje nadškofije in njenih ustanov.
Hvaležen sem vsem za duhovno podporo, za vse molitve, dobra dela in mašne daritve, s katerimi naše delo izročate Bogu, po Božji Materi Mariji in blaženemu škofu A. M. Slomšku.
Hvaležnost gradi mostove ljubezni in utrjuje zaupanje. Vedno, tudi v časih preizkušenj, kot smo jo doživeli v tem času v Zavodu Antona Martina Slomška, je hvaležnost najlepše vabilo k nadaljnjemu sodelovanju. Poklicani smo, da skupaj delamo dobro in na ta način skupaj, kot občestvo, utiramo našo pot k Bogu!
Msgr. Alojzij Cvikl DJ, nadškof metropolit
