POKLICANI, DA BI ŽIVELI!
Prvi dan molitve za nove duhovne poklice smo pričeli v mariborski stolnici s sveto mašo, ki jo je ob somaševanju duhovnikov daroval nadškof msgr. Alojzij Cvikl DJ. Pred sveto mašo je bila molitvena ura, ki so jo oblikovali mladi iz župnije Limbuš. Sveto mašo so s sodelovanjem oblikovali molivci za nove duhovne poklice. Pred sklepnim blagoslovom je s. Štefka Klemen OSU navzoče povabila na agape, ki so ga pripravili molivci za nove duhovne poklice iz župnije Zreče.
Nadškof je v pridigi povedal:
Dragi sobratje duhovniki, diakoni, sestre redovnice, dragi župnijski animatorji in molivci za duhovne poklice!
Evangelij 3. velikonočne nedelje nam predstavi čudovito pripoved o dveh učencih na poti v Emavs. Evangelist Luka nam pove ime enega, drugi pa je brez imena. Lahko predstavlja evangelista samega, rast njegove osebne vere. Lahko pa ta učenec predstavlja vsakega izmed nas. Učenca sta razočarana in utrujena, čutita se izgubljena. Vse skupaj želita pozabiti, zato bežita stran proč od Jeruzalema. Ločila sta se od malega verskega občestva, ki se je zbralo ob Jezusu in njegovem oznanilu. Zapustila sta ljudi, ki so molili z njima; ljudi, ki so z njima okusili Božjo ljubezen in usmiljenje; ljudi, s katerimi sta videla toliko čudežev in ozdravljenj. Zdi se, kakor da bi s tem, ko sta zapustila to skupinico vernikov, zapustila tudi samega Jezusa in vse, kar jih je učil. Toda Jezus ju ni tako hitro zapustil. Celo poiskal ju je. Kakor dobri pastir iz prilike ju ni pustil oditi v upanju na najboljše; šel je za njima in ju poskušal pripeljati nazaj domov. In kako je to storil? Ne s čudežnim prikazom moči. Ni ju rotil in prosil, naj se vrneta domov. Niti ju ni poskusil prepričati, da delata veliko napako. Preprosto je v njiju znova zanetil upanje. Razodel jima je božji načrt odrešenja in jima tako dokazal, da njegova smrt ni bila nesreča. Bog jih ni prepustil usodi – tudi Jezus jih ne bo. Ko je Jezus spregovoril, so jima Božje obljube vnele srce. Prihodnost je bila videti lepša, saj so se obljube preteklosti uresničevale pred njunimi očmi.Prej sta učenca na poti v Emavs čutila, da v Jeruzalemu ni prihodnosti. Jezusove obljube – vse vesele blagovesti, ki jih je oznanjal – je zasenčila njegova smrt. In tako si je Jezus vzel čas za njiju, da jima je pomagal na novo videti pot pred njima in izbrati prihodnost, ki jima jo je namenil. Prav to želi Jezus storiti tudi za nas, kadar izgubimo upanje. Želi se nam pridružiti na naši poti – četudi hodimo »proč od Jeruzalema« – in nas prepričati, da ima načrt za naše življenje. Rad bi nam pomagal na naše okoliščine gledati z očmi vere in upanja, da bomo spoznali, da njegova roka še vedno bdi nad nami in da nam lahko pomaga. Želi nam dvigniti pogled proti nebesom in nam pokazati, da smo del veliko večje zgodbe. S tem nam želi podati veliko večji, bolj nebeški pogled na naše izzive in preizkušnje. Želi nas prepričati – celo vsej človeški logiki navkljub – da vedno ostaja prostor za upanje in da nas resnično čakajo lepši dnevi. Kako spodbudno zvenijo te misli, ko zremo situacijo naše krajevne Cerkve.
Pred 50 leti smo bili »svetovni rekorderji« po številu novih maš, po številu bogoslovcev, po številu redovnic in redovnikov na število prebivalcev. Danes smo se znašli v situaciji, ko je vedno več župnij brez stalnega duhovnika, ko je starost naših duhovnikov iz leta v leto višja, ko zaradi starosti in bolezni mnogi še z zadnjimi močmi skrbijo za naša občestva. Skupina mlajših duhovnikov je skromna, potrebe pa vedno večje, kar v mladih zbuja strah in nelagodje. Tudi število redovnic in redovnikov se iz leta v leto manjša, zato je posledica tega zapiranje nekaterih skupnosti. Število bogoslovcev in število novink in novincev po redovnih skupnosti je prav tako skromno. Smo torej v situaciji, ko se nas lahko začne polaščati malodušje. Postavlja se nam vprašanje: »Zakaj Bog to dopušča? »Zakaj se kljub našim prizadevanjem stvar ne obrne na bolje?« Kot je Vstali gospod prišel naproti učencema na poti v Emavs in jim pomagal premagati razočaranje, tako prihaja naproti tudi nam, da nam odpre oči, da bi zaupali v veliki božji načrt odrešenja in da bi spoznali, da smo obdani z njegovo ljubeznijo. Želi nam odpreti oči, da bi spoznali, da je Vstali Gospod sredi med nami in da ima tudi križ svoje mesto v našem življenju. Učenca sta bežala, ker nista bila sposobna sprejeti križa. To je nenehna skušnjava, da takrat, ko se znajdemo v preizkušnji, obupamo ali pa bežimo, namesto, da bi križ objeli. S svojo Besedo nas Gospod nagovarja in nas spodbuja na naši poti. Srečanje z njim po zakramentih, še posebej po evharistiji, nas krepi z upanjem in pogumom. To, da je On z nami, tudi, ko se naše obzorje zmrači in se »dan nagiba k večeru«, nam omogoča, da ne izgubimo poguma.
Dragi molivci za duhovne poklice! V zavedanju, »da je Gospod vstal in je z nami« pogumno sledimo Njemu, ki vabi nas in vsako naše občestvo, naj živimo tako, da bomo spodbuda vsem tistim, ki v sebi čutijo Božje vabilo – da bi ga znali odkriti, razvijati in nanj odgovoriti. Noben poklic se ne rodi brez povezanosti z občestvom, iz njega izhaja in njemu služi. Zato pomnožimo v naših občestvih skupno in osebno molitev; gojimo prizadevanje za služenje in življenje iz vere, kar se odraža v večji medsebojni povezanosti; ne bojmo se klicati mladih k celostnemu darovanju, jih na poti spremljati in z novo gorečnostjo skrbimo v naših družinah, v naših župnijah … za prebujanje, rast in zorenje novih duhovnih poklicev.
Naj nas pri tem spremlja mogočna priprošnja našega bl. A.M. Slomška!
