Evangeliji nam poročajo, kako je Jezus v apostolski zbor poklical tudi brate. Simona in Andreja, Jakoba in Janeza, Simona in Juda Tadeja. ... Ob slovesu zaslužnega papeža Benedikta XVI. smo ponovno slišali in prebirali, kako sta na pot za Gospodom stopila dva brata iz družine Ratzinger, Georg in Joseph. Na podoben način se je v letih po 2. svetovni vojni Gospod ozrl tudi v družino Osvaldovih v Lomanošah, v župniji Gornja Radgona, ko sta kar dva rodna brata pogumno odgovorila na Božji klic in stopila na pot za Gospodom: P. Jože Osvald (1939 - 2021) je svojo duhovniško pot uresničil kot redovnik, minorit, brat Janez pa kot škofijski duhovnik. Od Janeza smo se poslovili na njegov godovni dan, 27. decembra 2022, v Laporju.
Rodil se je 25. oktobra 1940 v številni, verni družini, kjer je prejel tudi prvo versko vzgojo. V želji, da bi postal duhovnik je odšel v semenišče v Đakovo in, da bi dosegel ta svoj življenjski cilj, tam opravil vse potrebne bogoslovne študije. Nižje redove in red diakonata je prejel v Đakovem. Odločil se je, da po mašniškem posvečenju odide delovat v Skopsko Prizrensko škofijo. Mašniško posvečenje pa je kljub temu prejel v mariborski stolnici, 29. junija 1966 in novo mašo je z veliko hvaležnostjo za dar duhovništva obhajal v domači župniji Gornja Radgona.
Sledila so službena mesta v različnih krajih: Glogjane (1967 – 1968), Zakućane (1968 – 1970), Janjevo 1970, ponovno Zakućane (1970 – 1971), Novo selo (1971 – 1972), Stubla 1972 – 1974), in nato spet v Janjevu, kot katehet (1983 – 1988). Iz Janjeva je odšel v Kosovsko Mitrovico (1983 – 1988), in nato bil upravitelj kapele sv. Jožefa v Skopju (1988 – 1991). V letih 1983 – 1991 je opravljal službo spirituala v Dijaškem semenišču v Skopju. Na vseh teh službenih mestih se je izkazal kot zelo požrtvovalen duhovnik, ki je storil vse, kar je bilo v njegovih močeh, da bi bil ljudem blizu. Tamkajšnji ljudje so ga cenili in spoštovali, saj so ga poznali kot modrega in preudarnega dušnega pastirja in svetovalca v najrazličnejših zadevah.
Kot srebrnomašnik se je v letu 1991 odločil, da se vrne v domačo, mariborsko škofijo in je bil 1. avgusta 1991 imenovan za župnika v Laporju, od koder je v letih 2006 do 2009 kot župnik soupravitelj upravljal še sosednjo župnijo Črešnjevec. Le nekaj let po prihodu v Laporje (1994) je bil imenovan tudi za dekana dekanije Slovenska Bistrica in dekansko službo opravljal 12 let. Službo župnika v Laporju pa 30 let.
Kot upokojeni župnik je nekaj časa bival v Laporju. Ko pa je bolezen napredovala in je potreboval bolniško oskrbo, je zaprosil za sprejem v dom ostarelih in bil sprejet v Dom sv. Agate, ki deluje pod okriljem Nadškofijske karitas Maribor. Tam je bil vesel vsakega obiska, posebej še obiskov svojih domačih in sorodnikov, ki so radi prihajali k njemu in bili z njim tesno povezani. V tem domu je tudi prestopil prag večnosti, v ponedeljek, 19. decembra 2022.
Janez je bil požrtvovalen duhovnik. Tudi v bolezni, je pogumno vztrajal na župniji in se ni branil nobene žrtve. Tudi za nove duhovniške poklice se je rad žrtvoval in veliko molil. Njegova predanost duhovniškemu poklicu, skromnost in neizmerna želja, da bi bil na vsakem koraku v službi ljudem, je bila zgovorna in prepričljiva.
Tudi njegov pogreb, v »njegovem« Laporju, je pokazal, kako zelo so ga župljani, in vsi ki so ga poznali, spoštovali in cenili njegovo predanost poklicu. Janez je ob različnih srečanjih sogovornike rad vabil tudi k molitvi in k še večjemu zaupanju v moč molitve. Zato ni slučaj, da so verniki vse od jutra, ko je bil položen na mrtvaški oder, radi prihajali v laporsko župnijsko cerkev in so se tam z molitvijo rožnega venca poslavljali od njega. Posebno hvaležnost so mu pokazali tudi njegovo nekdanji verniki iz Janjeva in drugih krajev na Kosovu in v Makedoniji, ki so mu z udeležbo na pogrebu, z molitvijo in pesmijo, želeli ponovno pokazati hvaležnost za vse, kar je zanje storil. Nadškof Cvikl je v pogrebni pridigi povzel njegovo življenjsko in duhovniško pot. »Bil je preprost in skromen, a veselega in pokončnega značaja. Njegova prva skrb je bila oznanjevanje evangelija in pomagati ljudem, ki so v stiski.« Dekan Tomislav Šantak je poudaril njegovo povezanost z brati duhovniki. Duhovniki so čutili, da mu morejo zaupati. V njem so videli vzornega duhovnika, pa tudi duhovnega voditelja in spovednika.
Naj se v večnosti veseli izpolnitve vsega, kar je upal in po čemur je hrepenel, da bi čim prej užival, kar tu na zemlji oko ne more videti in uho ne slišati, in kar v človekovo srce na pride, a vemo, da je Bog v nebesih vse to pripravil tistim, ki ga ljubijo in mu zvesto služijo (prim. 1 Kor 2, 9).
