»Glej, kako dobro in prijetno je, če bratje skupaj prebivajo …, zakaj tam daje Bog blagoslov« (Ps 133). To je izkustvo teh dveh dnevov, ki smo jih preživeli tukaj v Rogaški Slatini.«
S temi besedami je nadškof Alojzij začel sklepni nagovor zbranim duhovnikom in diakonom. Tri dni smo preživeli skupaj v Rogaški Slatini. V ponedeljek popoldne sta nas nagovorila in animirala psihiater, g. Jože Kociper, in njegova žena Lidija Kociper, psihoterapevtka, ki sta nam teoretično spregovorila o poslušanju in nas animirala, da smo nekaj vaj naredili tudi sami. Ponedeljek je bil namenjen poslušanju in gradnji odnosa do govornika. Ves ta čas smo spoznavali sebe kot poslušalca. Drugi dan nas je nagovoril ljubljanski pomožni škof, dr. Anton Jamnik, ki nas je na slikovit način učil strpnosti. V popoldanskih urah smo tej temi namenili še več časa. Zadnji dan nas je jezuit p. Janez Poljanšek učil razločevanja. Pater Poljanšek je poleg ignacijanske tradicije razločevanja prikazal široko paleto vzhodnih praks razločevanja, ki jih najdemo zapisane v FIlokaliji. Vezivo vseh treh dni je bila sinodalnost, skupna bratska pot. Nadškof je v zaključnem govoru dejal, da mu je žal za vsakega duhovnika in diakona, ki se ni udeležil teh dni. Duhovnik, ki se izogiba duhovniške družbe, je v nevarnosti, da zapade v pesimizem, črnogledost in jamranje, da se nič ne da. Tovrstna srečanja so zdravilo proti pesimizmu. Vsi se zavedamo, da jutri naših župnij ne bo isti kot je bil včeraj in da nas čakajo še veliko večje spremembe, kot so bile te do sedaj. Vendar, če vemo, da smo na poti skupaj in nam je kažipot Božja beseda, hrana pa evharistija, se nam nobene poti ni treba bati.
