Včeraj zvečer, 1. septembra, smo se, na povabilo župana Mestne občine Maribor Saša Arsenoviča, zbrali na slovesnosti ob spominu prenosa škofijskega sedeža iz Šentandražu v Maribor. Prireditev je bila v Viteški dvorani Pokrajinskega muzeja Maribor. Slavnostni govornik je bil dr. Vinko Potočnik, zaslužni profesor na Teološki fakulteti. Profesorju Potočniku se za izbrane besede zahvaljujem. V govoru je povedal:
Spoštovani!
S širše zgodovinske in geografske perspektive in v času pojavljanja apokaliptičnih jezdecev »kuge, lakote in vojne«, se zdi, da dogodek preselitve škofijskega sedeža iz enega v drugi kraj nima tolikšnega pomena, da bi bil vreden širšega spominjanja in praznovanja. Razen tega se lahko komu zdi nenavadno, da v t.im. postreligioznem času na ravni mesta obeležujemo spomin na dogodek, ki je v bistvu cerkvenega značaja.
Seveda ni dvoma, da je preselitev velikega pomena za samo Cerkev. Mnogi to ocenijo kot ponovno rojstvo škofije. To v en glas trdijo tudi zgodovinarji, začenši z dr. Francem Kovačičem, ki je v svoji Zgodovini Lavantinske škofije (Maribor 1928) izpostavil prestavitev škofijskega sedeža za največje in najpomembnejše delo škofa Antona Martina Slomška. Na prelomni dogodek v zgodovini škofije navsezadnje kaže tudi novo ime – namesto Lavantinska - po novem (sicer z zamikom) Mariborska. Mesto Maribor škofiji torej daje ime, pomemben element njene identitete. Ob tem lahko preselitev iz geografske periferije v središče škofije motrimo tudi kot gesto upoštevanja modernizacije: z razmahom urbanizacije je težišče življenja začelo s podeželja teči v mesto. Zato je to umna poteza škofa Slomška, ki je želel biti čim bolj sredi svojih vernikov.
Vendar dogodek preselitve, kot vemo, pušča močne in pomembne sledi širše, izven Cerkvenega okvira. Naj najprej izpostavim, da je škofijski sedež dodal identiteti Maribora nekaj bistvenega. Izraženo v teološki govorici, je s škofijskim sedežem mesto prejelo neizbrisno znamenje ali večnostni pečat. Kajti v krščanstvu škofijski sedeži, četudi jih svetna zgodovina zbriše s svojih zemljevidov, ostanejo za vedno na seznamu škofij – po njih dobivajo ime naslovni/pomožni škofje, ki kot škofje nimajo lastne škofije.
Seveda bi bilo zmotno razumeti, da je prišlo krščanstvo v Maribor šele s Slomškom in njegovimi sodelavci. Že stoletja prej so tu delovale župnije. Vendar je sedež škofije v mesto prinesel neko dodatno duhovno infrastrukturo, nove oblike delovanja, sodelovanja in vodenja se pravi, skrbi in odgovornosti za širše družbeno področje.
Predvsem pa je Maribor, zaradi prenosa škofijskega sedeža, kapitlja in novoustanovljenega bogoslovja, postajal intelektualno središče štajerskih Slovencev. Tu so se najprej izobraževali duhovniki, ki so poenoteno delovali na področju celotne škofije oziroma regije. To pa je v tistem času, ko je družbeno življenje - zlasti po 1848 - začelo prehajati k modernim oblikam združevanja, vodilo k pravemu razcvetu cerkvenega in širše družbenega življenja. Naj omenim Ciril-Metodovo ekumensko gibanje, nedeljske šole, ustanavljanje ženskih in drugih društev in sploh razcvet društvenega življenja. Mohorjeva družba svoje izredno pomembno poslanstvo uspešno vrši do današnjih dni.
Že iz pravkar omenjenih dejstev sledi, da ima preselitev škofijskega sedeža značaj posebnega arhetipskega dogodka z dolgoročnimi učinki in je lahko vir navdiha tudi v našem času. Naj izpostavim tri:
- Priprava in izvršitev preselitve škofijskega sedeža opozarja na velik pomen vodenja. (Mimogrede: o pomenu vodenja so pred dvema dnevoma s filozofom Žižkom razpravljali tudi na Blejskem strateškem forumu). Škof Slomšek je bil kot voditelj prava osebnost na pravem mestu, zato velik blagoslov ne le za Cerkev, marveč za vso slovensko narodno skupnost. Kajti okoliščine in izzive časa, ki v njegovem času niso bili nič lažji kot danes, je znal prepoznati in se nanje primerno odzivati, in to ne le na verskem, marveč v širšem kulturnem, zlasti izobraževalnem in vzgojnem ter tudi narodno-političnem področju. Bil je voditelj z jasnim pogledom in čutom za cerkveno in narodno pripadnost oziroma nacionalno identiteto.Sreča pa je bila, da je tudi Maribor v tem času imel voditelja – v osebi župana Otmarja Reiserja -, ki je s sodelavci in someščani prepoznal pomen škofijskega sedeža za mesto in je v pripravah prišel Slomšku naproti. Sodelovanje vodstev obeh področij, svetnega in duhovnega, ki so ga narekovale takratne razmere in izzivi časa in so ga odgovorni znali in zmogli uresničiti, je vsekakor vredno spominjanja.
- Enako pomembno in vredno spominjanja je tudi dejstvo, da se je preselitev vodstva škofije – in to v novih, zlasti nacionalno pravičnejših škofijskih mejah - pripravljala in uresničila po poti dialoga. Te cilje je bilo mogoče doseči samo ljudem z jasno vizijo in strategijo ter zavezanostjo pravičnosti (zlasti spričo krivičnosti jožefinskih meja, ki so na levem bregu Drave nad 200.000 Slovencev umestile v nemško škofijo). Najprej je znal prisluhniti glasu in pobudam širokega kroga ljudi. Samo ugibamo lahko, koliko pogovorov in pogajanj, ki so segali do Salzburga in vse do Rima, je bilo potrebnih. Slomšek s sodelavci je moral verjeti, da resničen dialog lahko odstre nekaj novega. Ker je dialog ustvarjalen, ustvarja nove okoliščine in rešitve. To ne pomeni, da se z njim lahko razreši prav vse, a vedno omogoča ustvarjalno reševanje nastalih vprašanj.Spričo dogodkov v današnjem svetu se zdi komaj verjetno, da bi se tako velike spremembe, celo spremembe meja, zgodile na miren, nenasilen način. K temu čudenju navsezadnje napeljujejo tudi štirje dnevi spomina našega mesta. Kar v treh dogodkih spominjanja (v Maistrovi osvoboditvi Maribora, v oboroženi akciji mariborskih domoljubov v Volkmerjevem prehodu in v Pekrskih dogodkih) je bilo zraven orožje. Samo četrti, preselitev škofijskega sedeža, ki je kronološko prvi, se je zgodil brez sile orožja. Zato ga krasi dragoceno sporočilo upanja, da je tudi velike cilje mogoče dosegati mirno, z močjo besede, po poti dialoga ter sodelovanja.
- Kot tretje, a ne zadnje, je prav omeniti tudi duhovne razsežnosti dogodka, ki ga danes obeležujemo. Maribor je škofa Slomška sprejel tudi ali predvsem kot duhovnega voditelja. Duhovnost se v človeku običajno kaže kot nekaj presežnega. Človek hoče preseči stanje, v katerem se nahaja, tako v osebnem življenju kot v skupnosti. Človeku običajno ni vseeno, kako gre drugim, čuti se z njimi povezanega, tudi soodgovornega. Morda prav to potrebo velja še posebej izpostaviti v času, ki se zdi tako individualističen ter celo nihilističen. Duhovnost, ta najvišja dimenzija človeka, ki ji nekateri rečejo tudi navdih ali intuicija, nas usmerja, da ne postavljamo v središče le sebe, ampak da tudi za druge storimo kaj dobrega in lepega. (Na mestni ravni torej: Ne kaj mesto lahko naredi zame, ampak kaj lahko jaz naredim za mesto, če parafraziram Kenedyja). Bivanjsko kulturo mesta mora pomagati soustvarjati in negovati tudi Cerkev, če hoče biti zvesta svojemu evangeljskemu poslanstvu. Na to jasno kaže tudi Slomškovo delovanje, ki mu je bila skrb za narodovo omiko in slovenski jezik tako pri srcu.
Pomen krščanskega prispevka evropski kulturi zanimivo osvetljuje It. filozof Umberto Galimberti. Poudarja, da je krščanstvo prispevalo tridelno pojmovanje časa: pred Kristusom je čas neodrešenosti, sedanjost je čas rešitve, in prihodnost čas odrešenosti, osvoboditve. Tako je krščanstvo zlato dobo zgodovine - drugače kot stari Grki, ki so jo videli v preteklosti - postavilo v prihodnost. S tem postane prihodnost, ki se začenja tukaj in zdaj, obljuba polnosti življenja. To je splošna značilnost evropske duše, prava forma mentis evropskega človeka. Tej krščanski logiki časa sledi tudi Marx, ko pojmuje preteklost kot čas nepravičnosti, sedanjost čas revolucije in prihodnost čas pravične družbe. V tem je navsezadnje kristjan tudi Freud, ki uči, da je bolezen preteklost, sledi ji analiza, prihodnost je zdravje. Tudi v znanosti je v začetku nevednost, ki ji sledi raziskovanje in končno napredek. Evropska kultura je tako skoz in skoz krščanska, pravi Galimberti, ki sebe nima za vernika. Prav to optimistično pojmovanje prihodnosti je pomagalo Zahodu, da je stopil na prvo mesto razvoja sveta. In da tudi v težkih časih kriz in preizkušenj prihodnost ni grožnja, temveč obljuba.
Mariborska nadškofija se je nedavno – obogatena tudi z grenkimi izkušnjami – izvila iz posledic napak vodenja v preteklosti. Mesto se, kot je videti na vsakem koraku, pospešeno razvija in lepša. Naj današnje praznovanje dneva spomina preselitve škofijskega sedeža promovira ustvarjalno sodelovanje, dialog, odgovorno vodenje, moč duhovnosti, kulturo upanja – v našem mestu in širše.
