V četrtek, 11. avgusta 2022, je na Vranskem umrl duhovnik mariborske nadškofije, diamantni mašnik Vladimir (Vlado) Rutar.
Rodil se je 29. 5. 1929 v globoko verni družini. Njegov oče je bil v službi na železnici, kar pomeni, da se je družina morala večkrat seliti. Vladimir je bil že kot otrok željan znanja in iskalec resnice. Kmalu je v sebi začutil tudi Božji klic. Tudi študij medicine ga je privlačil, a je po opravljeni maturi izbral pot za Gospodom in je zaprosil za sprejem v bogoslovje. Leta teološkega študija v Ljubljani so bila zanj lepa in duhovno bogata. Vse življenje se je s hvaležnostjo spominjal tega obdobja svojega življenja. Že kot bogoslovec je z vsemi svojimi močmi polagal trdne temelje za svoje bodoče duhovniško poslanstvo. Mašniško posvečenje je prejel na praznik sv. apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1954, v mariborski stolnici in imel novo mašo v Poljčanah.
Prvo leto po mašniškem posvečenju je opravljal duhovniško službo kot semeniški duhovnik v Ljubljani. Njegovo prvo kaplansko mesto pa je bilo v Celju, v mestni župniji sv. Danijela. Iz Celja je nato za tri leta odšel v župnijo Sv. Martina na Pohorju, kjer je opravljal službo vikarja namestnika. Za tem je za eno leto opravljal kaplansko službo pri sv. Magdaleni v Mariboru, ter nato bil spet 5 let kaplan v Šmarju pri Jelšah. Leta 1968 je prišel na Vransko, najprej za kaplana. A že po dveh mesecih po prihodu, je prevzel skrb za župnijo, najprej kot župnijski upravitelj, leta 1973 pa je bil imenovan in umeščen za tukajšnjega župnika in to službo opravljal vse do leta 1987.
Njegovo duhovništvo in župniška služba, vse to je bilo tesno povezano z dogajanjem prenove Cerkve na 2. vatikanskem koncilu. Vsa koncilska dogajanja je Vlado pozorno spremljal in jih hotel približati ljudem. Posebej je bil vesel prenove bogoslužja in obreda sv. maše v domačem jeziku. Ves in scela se je predal duhovniški službi in delu za dobro vernikov. Vrsto let pa je ob župniški službi na Vranskem opravljal tudi še službo tajnika Duhovniškega društva, ki je imelo svoj sedež v Ljubljani. Tudi za opravljanje te službe smemo reči, da jo je opravljal v povezanosti s slovenskimi škofi in s skrbjo za dobro Cerkve na Slovenskem.
Ko se je leta 1987 upokojil, se je za nekaj let naselil v Domu starejših v Kamniku. Po tem času se je preselil v Duhovniški dom v Mariboru in v tistem času bivanja v Mariboru ves čas zavzeto pomagal pri pastoralnem delu v mariborski stolni župniji, še posebej kot spovednik. Ko so na Vranskem ustanovili Zavod Sv. Rafaela, v okviru katerega deluje dom za starejše, je sklenil, da se vrne nazaj na Vransko, med svoje nekdanje župljane. Vse dokler mu je zdravje dopuščalo, je opravljal duhovniško službo v domu in po svojih močeh pomagal župniku.
Njegov pogreb je bil v torek, 16. avgusta 2022, na Vranskem. Pri pogrebni sv. maši in pogrebu se je nadškofu A. Cviklu ter škofoma M. Matjažu in S. Lipovšku pridružilo 20 duhovnikov. Verniki so napolnili cerkev, saj so mnogi želeli izreči priljubljenemu dušnemu pastirju še zadnji zbogom.
»Gospod Vladimir je sklenil svoje zemeljsko življenje, živo pa ostaja med nami njegovo življenjsko in duhovniško pričevanje, ki ga lahko strnemo v besede, ki jih je dal on sam zapisati na novomašno podobico: 'Drug drugega ljubite z bratsko ljubeznijo.' Večkrat in rad je poudarjal, da moramo držati skupaj, pa bomo premagali marsikatero preizkušnjo«, je med drugim poudaril nadškof Cvikl v homiliji pri pogrebni sv. maši.
Naj mu bo Gospod bogat plačnik in naj povrne vso njegovo dobroto in njegovo prizadevanje z večnimi darovi.
