20220515 sinodaDSC07159V nedeljo, 15. maja smo obhajali sklep predsinodalnega dogajanja za Nadškofijo Maribor. V uvodu v molitveno uro je nadškof dejal:

»Prisrčno pozdravljeni na današnjem predsinodalnem zborovanju naše nadškofije. Najprej naj pozdravim vas, dragi voditelji sinodalnih skupin po naši nadškofiji. Pozdravljam tudi upokojenega nadškofa, dr. Marjana Turnška, in celjskega škofa, dr. Maksimiljana Matjaža, ki je pri SŠK odgovoren za sinodo; ter vas duhovnike, diakone, sestre redovnice in vse ki ste se trudili hoditi skupaj in tako dati Cerkvi prenovljen misijonarski polet« (papež Frančišek).

Danes je naša mariborska nadškofija v vlogi Pavla in Barnaba, ki sta »ob svojem prihodu zbrala vso Cerkev in poročala sta ji, kaj vse je Bog stóril po njiju ...« (Apd 14, 27), kot bomo slišali pri sveti maši. Prav vsi smo danes zbrani in povabljeni, da kakor Pavel in Barnaba pripovedujemo, kaj vse je Gospod v teh mesecih storil za nas. Nekaj poti je za nami, in prav je, da s hvaležnostjo pogledamo nazaj in prosimo Gospoda za naprej.

Pred nekaj meseci smo prav iz te cerkve odšli polni optimizma in radovednosti. »Kaj le bo to,« smo se spraševali. »Misliš, da bo to res prineslo kakšno spremembo,« je bilo slišati v pogovorih med ljudmi. Tu in tam je bilo slišati, da je kakšen duhovnik samo zamahnil z roko in napol v smehu godrnjaje med zobmi izustil: »samo dodatno delo. To sinodalnost naj se gre nadškof kar sam«. Kljub vsemu si upam reči, da je bilo vabilo k sinodalnosti pri veliki večini dobro sprejeto. Seveda pa ne smemo pozabiti na skeptike, za katere je sinodalnost zgolj dodatno delo in spet eden od neuspelih poskusov Cerkve. Tudi zanje bomo goreče molili.

Povedati vam moram, da je kar nekaj ljudi pričakovalo predavanja, referate, prezentacije in nemogoče dolgočasne razprave o sinodalnosti, pomenu le tega dogajanja ... Potem pa smo nekje v procesu priprave ugotovili, da ne bomo dobili nobenega nauka in da sinodalnost sploh ni nauk, ampak izkušnja žive Cerkve. Takrat smo vsi dobili velike oči. Potrebno je bilo dobiti še velika ušesa in poslušno srce, pa je uspeh zagotovljen.

Vmes smo se kdaj pa kdaj dobili, kar tako, neobvezno. Toliko, da smo si povedali, kako nam gre in kje so se stvari ustavile. Postavljala so se vprašanja in skupaj smo iskali odgovore. Med delom in iskanjem odgovorov ter praktičnih nasvetov smo sredi dela sami izkusili sinodalnost. V tistih lepih skupnih trenutkih smo izkusili lepoto skupne hoje in lepoto naše vere. Z veseljem pogledam nazaj na tiste duhovno bogate večere.

Danes smo prišli do faze, ko moramo okrepiti skupno molitev. Molili smo že in še bolj bomo molili k Svetemu Duhu, da nas razsvetli in nam da pravega spoznanja. Pred oltar smo prinesli rešeto, na katerega bomo pri darovanju položili naša prizadevanja in spoznanja. Rešeto predstavlja nadaljnjo skupno pot, ki bo sedaj v procesu razločevanja. V razločevanju si želimo skupaj odkriti, kaj Bog želi od naše krajevne Cerkve, da bi lahko enkrat v prihodnosti ponovili besede, ki jih bomo slišali pri sveti maši, iz knjige Razodetja: »Kajti prejšnje je minilo« in »Glej, vse delam novo!«.

Pred oltarjem lahko vidimo drevo, ki je del sinodalnega simbola. Drevo je postavljeno ob vodo, kot lahko vidite, in spominja na drevo iz Ps 1, ki predstavlja vse tiste, ki svoje življenje utemeljijo na Gospodu. »Tak je kakor drevo, zasajeno ob vodnih strugah, ki daje svoj sad ob svojem času in njegovo listje ne ovene; vse, kar dela, uspeva.« Drevo ob vodi ima globoke korenine in se ne posuši. Na drugi strani pa nam psalmist predstavi človeka utemeljenega na sebi in svoji moči, tak je kakor pleve, ki jih veter raznaša sem ter tja. V Stari zavezi imata besedi sekularizacija in pesek isti koren, kar nam govori, da tistega, ki nima korenin, veter potiska, kamorkoli želi. Sinoda nas vrača nazaj h koreninam naše vere. Vabi nas, da se vrnemo k bistvenim stvarem in k temu vas prav vse vabim.

Dragi tukaj zbrani.

Na vas se obračam s prošnjo, da molite. Še enkrat vas prosim, molite in se ne utrudite v prizadevanju, da bi sinodalnost postala »vsakdanji kruh« po naših občestvih. Prosim vas, ne dajte se zapeljati demonu malodušja. Sinoda nas vabi k odkritosti, zato vas prosim, ne mečimo si peska v oči, rekoč »saj je vse vredu« ali pa »saj nas je pa še kar nekaj«. Že prerok Izaija je opozarjal pred lažnimi tolažniki, ki so govorili: »Vidcem pravijo: 'Ne imejte videnj!' in prerokom: 'Ne prerokujte nam odkrito! Govorite nam to, kar ugaja, prerokujte nam prevare.'« (Iz 30,10).

Čas je, da prisluhnemo Svetemu Duhu in po njegovem navdihu ustvarimo novo zgodbo naše Nadškofije. Zato vas prosim, da mi pomagate ustvariti skupno vizijo naših župnijskih občestev, da bi le ta postala tako evangelijsko privlačna, da bo lahko vsak v občestvu župnije rekel: »TU JE MOJ DOM.«

Po molitveni uri smo se zbrali pri evharistiji, ki smo jo zaključili z agape na dvorišču. Za lepo petje sta posrbela pevska zbora, Karizma in Natanael.