Danes, v nedeljo, 21. novembra, mineva eno leto, odkar se je od nas poslovil upokojeni mariborski pomožni škof, dr. Jožef Smej. Ker mu v tem trenutku ne moremo dati drugega, kakor hvaležnost, zahvalo-evharistijo, smo se zbrali pri mašni daritvi in ga vključili v molitve. O sveti maši je dr. Jožef Smej zapisal takole:
»V čar nebeškega akorda
vriskam SURSUM CORDA.
Zjutraj PANEM ANGELORUM duša
ANGELSKI Že KRUH okuša.
Bog do mene se poniža,
'Čista rosa lilij belih',
kri se Jezusova s križa
toči v moj preprosti kelih.
Če zmolil bi neštete rožne vence,
kraja onemogel od klečanja,
razbičal do kosti se v znak kesanja,
izjokal morje solz in solz studence,
povzdignil s tem bi LAUDES MATUTINAS.
Po Svetem pismu Cerkev pa učí nas:
'Po vrednosti neskončno vse prekaša
četudi ena sama tiha maša.'«
(Jožef Smej, Kaplja na vedru, Maribor 1992, str. 44).
(Jožef Smej, Kaplja na vedru, Maribor 1992, str. 44).
Somaševanja, ki ga je vodil nadškof Alojzij Cvikl, sta se udeležila tudi upokojeni nadškof Marjan Turnšek, upokojeni celjski škof Stanislav Lipovšek, in sedemnajst duhovnikov. Nadškof Cvikl je v pridigi dejal:
»Danes mineva leto dni, odkar je Gospodar življenja k sebi poklical gospoda škofa, dr. Jožefa Smeja. Obhajanje prve obletnice njegove smrti nam daje priložnost, da se Bogu zahvalimo za podobo duhovnika in škofa, ki v vseh nas zbuja občudovanje in spoštovanje. V njem smo imeli čudovit zgled preprostega in svetega življenja. Zgled dobrega in sočutnega človeka, čigar srce je bilo odprto, še posebej za reveže, zato so ga ti dan za dnem tudi iskali. S svojo obširno teološko izobrazbo in zaradi prodorne misli je bil iskan pridigar in tudi literarni ustvarjalec. Z veseljem in zvesto je kot duhovnik in škof služil Gospodu in Boga je vedno postavil na prvo mesto v svojem življenju. Rad je imel Cerkev in želel je, da bi se osvobodila vsega, kar ji jemlje pričevalno moč, kajti samo tako bo lahko spolnjevala svoje poslanstvo. Po letu dni še bolj stopa pred nas njegov evangeljski lik, prežet z molitvijo in iskrenostjo. Verujemo, da je sedaj že v Božjem objemu. Naj nas na poteh našega življenja spremljata njegov zgled, pa tudi njegova priprošnja iz večnosti, ko je naša vera tolikokrat na preizkušnji, ko nas navdaja strah ob soočenju s pandemijo, ko z negotovostjo gledamo v jutri … Škof, dr. Jožef Smej, je bil človek zaupanja in predanosti v Božjo voljo, naj čutimo njegovo bližino in pomoč, da bomo tudi mi postajali ljudje, ki so sposobni sprejeti Kristusa za pot svojega življenja in ljubiti brate in sestre, kajti samo tako bomo tudi mi iz smrti prehajali v življenje.«