V sredo, 17. novembra 2021 je v ptujski bolnišnici v 83. letu zemeljskega življenja odšel v večnost duhovnik, minorit p. Jože (Anton) Osvald. Pogrebni obred je v petek. 19. novembra 2021 na ptujskem pokopališču je vodil mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl DJ. Pred pogrebom je bila v cerkvi sv. Petra in Pavla na Ptuju pogrebna sveta maša. Na tem mestu objavljamo nadškofovo homilijo, ko jo je imel ob tem slovesu.
Spoštovani bratje Slovenske minoritske province sv. Jožefa, dragi sobratje duhovniki, redovnice in redovniki, dragi sorodniki in prijatelji pokojnega p. Jožeta, še posebej brat pokojnega patra Jožeta, duhovnik Janez, dragi bratje in sestre!
Zbrani smo pri sv. daritvi, da se Bogu zahvalimo za življenje in služenje, redovnika in duhovnika, patra Jožeta Osvalda.
Knjiga Modrosti nam predstavi Boga, kot tistega, ki nas je ustvaril za življenje, ki ga niti smrt ne more prekiniti, kajti Bog nas v smrti ne zapusti, ampak nam stoji ob strani. Naš Bog je ljubeči Bog, ki je z nami sklenil večno zavezo. Zaupanje, da nas Bog ne izpusti iz svojega objema, to je za nas vir tolažbe in upanja tudi, ko se poslavljamo od naših rajnih.
Ta pomirjajoča resnica pa ni omejena le na uro naše smrti. Bog nas spremlja sleherni trenutek našega življenja, od samega rojstva in potem na vsej naši življenjski poti, pa naj bodo to lepi trenutki življenja, ali pa trenutki preizkušenj in trpljenja.
V evangeliju smo slišali: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu.« S tem nam želi Jezus povedati, da je samo življenje zaznamovano z darovanjem in ljubeznijo tisto, ki je zares izpolnjeno in prežeto s srečo.
Pred Boga bomo stopili le s tem, kar smo darovali, kar je bilo prežeto in narejeno iz ljubezni in z ljubeznijo. To nam je Jezus pokazal z vsem s svojim življenjem in učenjem, še prav posebej pa z ljubeznijo, ki jo razodeva velikonočna skrivnost, njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. Še pred veliko nočjo pa je Jezus tudi napovedal pomen in moč svoje življenjske daritve, ko je rekel: »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.«
Res, ko je bil povzdignjen na križ in ko je umrl, je njegova žrtev obrodila sad odrešenja za vse nas. Prvi kristjani so tako v Jezusovi smrti videli konec vladarstva greha in smrti.
Pokojnemu p. Jožetu, je bilo duhovno zelo blizu to povzdignjeno znamenje smrti in življenja našega Gospoda, zato je njemu velikodušno zaupal svoje življenje in tudi znova in znova sam doživljal, kako je tudi on sam Jezusa spremljal na njegovi poti. Vedno bolj je postajal kot duhovnik in redovnik z Jezusom tudi zedinjen.
Njegova življenjska pot se je začela 14. marca 1939 v Lomanošah, v župniji Gorna Radgona. Rojen je bil v številni, verni družini. Tudi rodni brat Janez je postal duhovnik. Po končanem šolanju v Gornji Radgoni je odšel v Zagreb, kjer je naredil srednjo šolo, nato noviciat na Cresu. Po prvih redovnih zaobljubah študiral filozofijo v Zagrebu, teologijo pa v Ljubljani. Na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija 969, je bil posvečen v duhovnika.
Pastoralno je deloval na vseh minoritskih župnijah v naši škofiji: Videm pri Ptuju, Sveta Trojica v Halozah, Ptujska Gora in Stoperce, Ptuj - Sv. Peter in Pavel, Ptuj - Sv. Jurij in Dornava.
Pater Jože se je rad posvečal mladim, skavtom in birmancem, zanje vodil tudi duhovne vaje pri Sv. Trojici v Halozah. Rad je pripravljal in vodil seminarje ter vodil molitvene skupine. Bil je človek molitve. V provinci je bil cenjen in spoštovan. Zato mu je bila zaupana služba vzgojitelja bogoslovcev in duhovnega voditelja.
Bil je vdan Bogu, kateremu je z veseljem služil. Imel je čuteče srce predvsem za ljudi v stiski, za osamljene, starejše… Vsem je želel prinesti Božjo bližino in Božjo ljubezen. Redovno življenje v skupnosti mu je pomagalo, da je vedno bolj postajal človek za druge. S svojo izročitvijo Bogu pa se ni oddaljil od ljudi, ampak se jim je še bolj približal. Ljudje, s katerimi se je srečeval, so čutili in vedeli, da p. Jože zanje moli in jih izroča Bogu.
Sv. Avguštin pravi, da bo tisti, ki je na tem svetu živel za Boga, po smrti Boga v polnosti tudi okusil: »Uživali bomo vso lepoto in luč in vso ljubezen, po kateri smo tako hrepeneli…« Božje plačilo za človekovo zvestobo, je Bog sam.
To je naša tolažba in upanje, ko se poslavljamo od pokojnega patra Jožeta. Želel si je biti vedno bolj povezan z Bogom in ravno po tej povezanosti je v njem vedno bolj rastlo tudi večno življenje.
Po bolezni in preizkušnjah, ki jih je v zadnjih letih doživljal, se je njegov odnos z Bogom še prečiščeval in utrjeval, dokler ni legla smrt na njegovo srce.
A smrt v njem ni uničila Božjega življenja, saj nam vera govori, da kar bo s Kristusom umrlo, bo z njim tretji dan tudi vstalo.
Danes, ob tem slovesu se želimo patru Jožetu zahvaliti za njegov lep življenjski zgled redovnika in duhovnika, za njegovo ljubezen in dobroto, za njegovo pastoralno delo, skratka, za vse, s čimer nas je vodil bliže k Bogu.
Naj se spočije v Božjem objemu. Njemu je zaupal, vanj veroval in ga po vzoru sv. Frančiška Asiškega iskreno ljubil.
Bil je tudi veliki častilec naše nebeške Matere Marije. Naj uživa v njeni bližini in bližini vseh, ki so že pri Bogu. Amen.