Tezno 12V nedeljo, 24. oktobra, smo v župniji Maribor-Tezno obhajali slovesno sveto mašo, pri kateri smo se spomnili vseh duhovnikov in sodelavcev, ki so v 50. letih gradili občestvo v župniji Tezno. Za gradnjo cerkve je zaslužnih veliko ljudi. Še posebej smo se spomnili najbolj zaslužnih, med njimi p. Jakoba Lavra DJ, dr. Stanka Ojnika ter kanonika, g. Jožeta Goličnika, ki so že vsi pri Bogu. S hvaležnostjo smo se zahvalili tudi živečim župnikom, kanoniku, g. Bernardu Geršaku, in sedanjemu župniku, g. Danijelu Lasbaherju. Vpogled v samo dogajanje sta nam na zanimiv in dinamičen način predstavila mladinca Jakob in Kim, ki sta odigrala "življenje" župnije:

O1 (Jakob): »Pridi, da ti pokažem našo cerkev.«

O2 (Kim): »A to je cerkev? Jaz sem pa vedno mislila, da je gasilski dom.«

O1: »Ja, res je malo nenavadna. Ampak jaz sem se je kar navadil. No, moram priznati, da mi je celo prirastla k srcu. Čutim, da ji pripadam, da sem del nje.«

O2: »Le kako si se lahko navadil na ta beton?«

O1: »Mislim, da so krivi ljudje, ki se tukaj zbirajo, molijo in prepevajo. Del njih sem in skupaj z njimi gradim živo cerkev. In vsi skupaj se zbiramo okrog Njega (pokaže na tabernakelj)

O2: »Koga?«

O1: »Okrog Jezusa.«

O2: »Aja …«

O1: »Pa še nekaj ti moram povedati. Letos mineva natanko 50 let, odkar je takratni škof Maksimilijan Držečnik leta 1971 blagoslovil to cerkev. 20 let pozneje jo je škof Kramberger še posvetil. Vidiš, tisti križi po stenah so znamenje, da je cerkev posvečena.«

O2: (Ozre se po cerkvi in z očmi poišče križe ter z roko pokaže nanje.)

O1: »Živa Cerkev tukaj pa je še nekoliko starejša«.

O2: »Kako to misliš?«

O1: »Živa Cerkev smo mi župljani. In župnija je bila ustanovljena, preden so sezidali to cerkev. Prvi župljani so se zbirali v majhni hiši v sosednji ulici. Če se malo pošalim, lahko rečem, da je rojstni dan naše župnije Velika noč leta 1965. Čez 6 let je tukaj stala nova cerkev, posvečena sv. Cirilu in Metodu. V župnijskem listu sem prebral, da je ob blagoslovitvi cerkve bilo navzočih 10.000 vernikov. Si lahko predstavljaš?«

O2:  »Joj, to je pa res veliko. Kje so te stali?«

O1: »Takrat je bila sveta maša kar zunaj, na prostem. Da dobiš današnjo podobo, pa lahko črtaš dve nuli. To število pa komod spraviš v to cerkev.«

O2: »Se pravi okrog 100 …«

O1: »100, ja.«

O1: »Veš, cerkev je najlepša takrat, kadar jo napolnimo ljudje – verniki. Zdi se mi, da takrat še te hladne betonske stene oživijo in zablestijo v vsej svoji lepoti. Pomagajo nam, da se dvignemo v objem nebeškega.«

O2: »To bi pa tudi jaz rada doživela.«

O1: »Potem pa predlagam, da ostaneva nocoj tukaj. Morda ti bo dano.« 

Nadškof Alojzij je zbrano občestvo, med katerim je bilo veliko mladih, spodbudil k zvesti hoji za Kristusom, pa tudi k veselju, ki je kristjanom tako lastno. Po sveti maši smo se po stari krščanski navadi ustavili pred cerkvijo, kjer so nas že čakale dobrote pridnih gospodinj.