V četrtek, 5. novembra 2020, dopoldne, je v župnišču v Framu odšel v večnost dolgoletni framski župnik Franc Dermol. Še dan pred svojo smrtjo je z veseljem in veliko pozornostjo sprejel na obisk mariborskega nadškofa msgr. Alojzija Cvikla in, podobno kot je rečeno o sv. Martinu, tudi on izrazil svojo notranjo mirnost in pripravljenost sprejeti Božjo voljo: »Če sem še potreben tvojemu ljudstvu, Gospod, ne bežim od napora. Zgodi se tvoja volja.«
Rojen je bil 24. septembra 1944 v Lokovici, v župniji Šoštanj. Družina je bila živo povezana z življenjem domače, šoštanjske župnije. Njegov oče je bil dolga leta cerkveni ključar. Po končani osnovni šoli se je Franc izučil za zidarja, a v globini srca so ga vznemirjale in nagovarjale apostolove besede: »Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu« (1 Pt 2,5).
Želja, da postane duhovnik, ga je iz domačega kraja vodila v Slomškovo dijaško semenišče v Maribor, kjer je uspešno končal 1. in 2. letnik na mariborski Srednji ekonomski šoli. Zadnja dva letnika srednje šole je nato obiskoval kot gimnazijec, v Đakovu, kjer je tudi maturiral. Teologijo je študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani in v Mariboru. Na praznik sv. apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1974, je bil v mariborski stolnici posvečen v duhovnika.
Prvo leto po posvečenju je kot semeniški duhovnih opravljal tudi službo duhovnega pomočnika pri Mali Nedelji (1974 – 1975). Nato je šest let opravljal kaplansko službo v Brežicah (1975 – 1981). V začetku avgusta 1981 je prevzel v upravo župnijo sv. Ane v Framu, kjer je bil 4. aprila 1984 umeščen za župnika te župnije in to službo vestno in požrtvovalno opravljal vse do svoje smrti.
Številne vezi so se v skoraj štirih desetletjih spletle med framskimi župljani in njihovim župnikom. Župnik Franc je bil namreč odprt človek, poln evangeljskega optimizma, ki ga je spontano širil okrog sebe. Vsakemu je rad prisluhnil in vse, kar je spoznal za dobro, tudi ohranjal v svojem srcu, kot bogato izkušnjo za osebno rast v življenjski modrosti. Posebno pozornost je posvečal katehezi in vzgoji mladih. Ganljivo ga je bilo opazovati na eni od birmanskih slovesnosti v župniji, ko je po doživeti, lepo pripravljeni slovesnosti, odprl svoje srce in pred sogovornikom, s skrbjo Jezusa, Dobrega Pastirja postavil vprašanje: »Kaj misliš, ali bodo ti mladi ostali povezani z župnijo in Cerkvijo …, jih bom še srečal pri maši? … «
Poleg zavzetega dušnopastirskega dela njegov duhovniški lik zgovorno kaže tudi obnovljena in skrbno vzdrževana župnijska cerkev sv. Ane, ter podružnične cerkve: sv. Križa, sv. Mihaela in sv. Neže; prav tako tudi lepo urejeno župnišče s kapelo za delavniško bogoslužje ter druge urejene stavbe in njihova urejena okolica.
Krajani in župljani so lahko od blizu čutili »duhovniško« srce svojega župnika in v njem prepoznavali ljubezen Jezusa, Dobrega Pastirja. Na poseben način se je ta povezanost pokazala spomladi 2019, ko je župnik Franc resno zbolel in je bil prisiljen oditi na zdravljenje v mariborski UKC. Kljub težki in resni bolezni ter negotovim medicinskim prognozam, so se župljani začeli zbirati v velikem zaupanju v priprošnjo bl. škofa A. M. Slomška, ter so molili k molitvi in prosili za njegovo ozdravitev. Rečemo lahko, da so bile vse te molitve uslišane, saj se je Franc nekaj časa še mogel vrniti med svoje župljane in spet z velikim žarom opravljati duhovniško službo.
Zadnje tedne, posebej še po ponovnem odhodu v bolnišnico, je slutil, da prihaja čas, ko bo postal Jezusu podoben tudi v zadnjih postajah Križevega pota. Vdan v Božjo voljo je tako, na prvi četrtek v mesecu novembru odšel v večnost.
Njegovega pogreb je bil v soboto, 7. novembra 2020, v Framu. Zaradi izrednih razmer ob epidemiji, je bil pogreb v ožjem krogu. Ob nadškofu Cviklu sta somaševala le dekan Alojz Petrič ter šentjanški župnik Rudi Koželnik, rojak in prijatelj pokojnega. Kljub izrednim razmeram, pa so pogrebno sv. mašo in pogreb številni lahko spremljali prek video prenosa in na ta način izrazili svojo povezanost ter svoje spoštovanje in hvaležnost pokojnemu.
V oporoki je župnik Franc še zadnjič nagovoril svoje vernike. Med drugim je zapisal: »Ko boste prišli na pokopališče, k vašim grobovom, vas povabim, da še naredite nekaj korakov do kapele, do vrat in postanite in kaj zmolite – to bo vaša najlepša sveča, ki jo boste dali na moj grob. Hvala vam za molitev.«
Naj njegov zgled, njegovo oznanjevanje in življenjska daritev spodbujajo vse, posebej pa še mlade, da bi z veseljem in zaupanjem spolnjevali Božjo voljo in bili blizu Bogu in bližnjim, v velikodušni, resnični ljubezni.
