Konec meseca maja smo se stalni diakoni mariborske nadškofije dobili na svojem rednem srečanju. Nismo bili sicer v polnem številu, a vseeno veseli, da se ponovno vidimo iz oči v oči. Ker v času pandemije srečanja niso bila mogoča, je naša beseda hitro stekla in smo si izmenjali izkušnje in doživetja tega izrednega časa. Vsi, od prvega do zadnjega, smo pogrešali obisk svete maše. Predvsem, ker je bilo to ravno v postnem času, času velikega tedna in v velikonočnem času. Nismo pa sedeli doma križem rok. Več pa je bilo časa za graditev odnosov v družini in z Bogom. Povečala se je molitev, duhovno branje, ustvarjalnost. Tako je ta čas bil za nas čas blagoslova in milosti. Seveda pa smo se na srečanju ozrli tudi naprej in pogledali, kaj je še potrebno storiti in kako naj se naše izobraževanje in delo nadaljuje. Izvolili smo svojega predstavnika v duhovniški svet; to je postal dolgoletni stalni diakon Janez Kurnik. Stekle so tudi priprave o naši prepoznavnosti in pripravljenosti služenja. Naredili smo tudi že načrt za naše poletno srečanje, ki bo bolj neuradne narave, in se bomo podali med pohorske gozdove ter si ogledali največjo smreko tega dela Evrope. Pri majskem srečanju smo se s hvaležnostjo spomnili tudi vseh tistih, ki nas podpirate in nam stojite ob strani. Diakoni pa se bi še radi zahvalili mag. Frančku Bertoliniju, ki je naš voditelj in nas je tudi tokrat gostil v prostorih svojega župnišča.
Sašo Popijal, stalni diakon
