Cerkev sv. Pankracija trenutno stoji ob meji, vedno pa ni bilo tako. Po prvi svetovni vojni so potek meje določili celo skozi cerkev, tako je bil en del na slovenski in drugi na avstrijski strani. Po drugi svetovni vojni so jo jugoslovanski vojaki uporabljali kar kot hlev. Sedaj je cerkev sv. Pankracija ponovno posvečena in stoji na slovenski strani, a k bogoslužjem vabi romarje z obeh strani. Pa še eno posebnost ima cerkev: razgledno ploščad na zvoniku. Lani je na Pankraciju v okviru leta usmiljenja potekalo prvo srečanje graško-sekavškega škofa msgr. Wilhelma Krautwaschla in mariborskega nadškofa in metropolita msgr. Alojzija Cvikla. Že takrat sta oba škofa določila datum za letos, in sicer nedeljo, 10. julija. Škof Krautwaschl se je na to nedeljo udeležil posvečenja novega pomožnega škofa v Salzburgu, zato je graško škofijo zastopal škofov vikar Hermann Glettler, ki je v svojem nagovoru razmišljal o vsem, kar povezuje obe škofiji in ljudi na obeh straneh meje. »Meja ima pozitiven in negativen pomen,« veliko negativnega so ljudje ob meji doživeli nekoč. Še v današnjem času si nekateri mejo na žalost predstavljajo kot rešitev, saj se jo lahko zapre in vse ostale, s katerimi nočejo imeti nič, tako lahko pustijo zunaj. Ob tem žal pozabijo, da smo vsi ljudje. Druga možnost pa je, tako Glettler, srečanje, ki ljudi bogati. »Danes je to kraj srečanja in tako naj bo tudi v prihodnje,« je zaključil s svojo željo. O božji ljubezni, zaradi katere smo vsi bratje in sestre ter nas tudi meja ne more ločiti, je spregovoril mariborski nadškof Alojzij Cvikl: »Odgovoriti na to ljubezen pomeni, da se doživim kot sin ali kot hči.« Naglasil je, da vera pomeni dar in priložnost, da ima življenje smisel in cilj, zato pa potrebujemo znamenja, kot so oltarji. Pri skupni sv. maši, ki je potekala v slovenščini in nemščini, je bil tudi blagoslov obnovljenega glavnega oltarja sv. Pankracija.
Mateja Rihter
