A. M. Slomsek T. PerkoPa smo zopet na začetku nove poti. Na eni strani nas to navdihuje z veseljem, kajti pred nami so novi izzivi, nova spoznanja, nova priložnost, da nekaj naredimo zase in naš jutri. Po drugi strani, pa vsak začetek prinaša tudi nove skrbi, nove odločitve , izbire, stroške…

Starši in veroučenci na verouk gledajo zelo različno: za ene je to velika vrednota, nekaj lepega, koristnega, za druge nujno zlo ali pa celo breme. Birmanci so mi na srečanju postavili kar nekaj vprašanj o smiselnosti verouka. Ponovil bom to, kar sem dejal njim: »Zame je verouk v prvi vrsti priložnost, ne breme!« Zakaj? Za cilj ima, da nas pripravi na življenje jutri, govori nam o smislu našega življenja, o Božji ljubezni in našem odgovoru na to povabilo. V tem se tudi razlikuje od šole. Ta ima za cilj, da nam posreduje znanje, vedenje. Verouk pa nam želi pomagati, da najdemo pot k Bogu, da zaživimo prijateljstvo z njim. S tem pa spoznavamo sebe, svoje darove in svoje poslanstvo. Cilj je torej, da uresničimo sebe in darove, ki jih je Bog položil v vsakega od nas. Šola in verouk se tako lepo dopolnjujeta.

Čas, ki ga otroci namenijo verouku ni izgubljen, obratno, je prispevek k temu, da bo naše življenje jutri lepše in polnejše. Mora pa biti dobro pripravljen, vsako veroučno srečanje mora opravičiti to poslanstvo. Zavedati se moramo, da je katehet v prvi vrsti pričevalec odnosa, ki ga sam najprej živi z Bogom, kajti le tako lahko vabi druge na to pot osebnega srečevanja.

Premik, ki se mora zgoditi pri verouku, je v tem, da bodo veroučenci začutili vero kot dar in priložnost, ne samo kot skupek resnic, ki se jih je potrebno naučiti na pamet. V ospredju je pričevanje in življenje po veri, z drugo besedo krščansko izkustvo. Tukaj pa se takoj pokaže šibkost naše vere, šibkost našega osebnega odnosa z Bogom. Papež Frančišek nenehno poudarja navzočnost živega Boga med nami in nam želi pomagati, da pride do srečanja z Njim.

Za cilj kateheze si moramo postaviti izkustvo vere. Takšna kateheza pa potrebuje pričevalcev in spremljevalcev v veri, kjer je več poudarka na osebni ravni, kajti gre za proces od človeka k človeku. Katehet tako postaja tisti, ki je sposoben duhovno voditi drugega, mu pomagati moliti in živeti po veri.

Pri nas je že kar nekaj primerov dobre prakse. Potrebno bo vse to ovrednotiti in predstaviti širšemu krogu. Upam, da bomo šli v to smer, kajti samo tako bo verouk poglabljanje in utrjevanje osebne vere in življenja po njej.

Vsem katehistinjam in katehetom želim veliko Božjega blagoslova pri tako pomembnem in odgovornem poslanstvu, ki ga sprejmete v imenu Cerkve. Vsem veroučenkam in veroučencem želim, da bo to novo veroučno leto za vsakega od vas bogato in predstavljalo korak naprej v spoznavanju in odkrivanju dobrega in ljubečega Boga, ki želi postati vaš prijatelj, da bi vašemu življenju dal lepoto in smisel.

msgr. Alojzij Cvikl DJ

nadškof