Ne jaz, ampak Bog (Non ego, sed Deus), je bilo novomašno in škofovsko geslo četrtega naslednika bl. Antona Martina Slomška na škofovskem sedežu v Mariboru, škofa Ivana Jožefa Tomažiča. V teh dneh mineva 140 let od njegovega rojstva, zato je prav, da se ga hvaležno spomnimo.

Tomazic Ivan vir zbirka DT UKMMsgr. dr. Ivan Jožef Tomažič se je rodil 1. avgusta 1876 v Sv. Miklavžu pri Ormožu. Duhovniško posvečenje je prejel 5. decembra 1898, 1906 pa je na jezuitski teološki fakulteti v Innsbrucku doktoriral iz teologije. Leta 1928 je bil imenovan za pomožnega in l. 1933 za rednega lavantinskega (knezo)škofa in apostolskega administratorja delov krške, sekovske in somboteljske škofije v kraljevini Jugoslaviji. Za škofovsko geslo si je izbral besede Non ego, sed Deus (Ne jaz, ampak Bog).

Kot škof je bil zelo aktiven in dejaven na mnogih področjih, predvsem pastoralnem in socialnem oz. karitativnem, največjo pozornost in skrb pa je namenjal obnovi in poglobitvi verskega življenja. V tem duhu si je prizadeval za širjenje in pospeševanje Katoliške akcije, Marijine družbe oz. Marijine kongregacije ter drugih podobnih verskih in prosvetnih združenj. V času njegovega škofovanja so bili organizirani številni dekanijski evharistični kongresi/zborovanja in škofijski evharistični kongres leta 1934 v Mariboru. Pri širjenju KA so sodelovale tudi katehistinje Evharističnega križarstva, ki jih je sam pripeljal v škofijo in jim za opravljanje njihove pastoralne in karitativne dejavnosti ponudil dvorec Betnavo.

V času škofovanja si je neutrudno prizadeval za beatifikacijo škofa Slomška in leta 1936 v Mariboru organiziral t. i. Slomškove dneve, na katerih so zbrali okoli 400.000 podpisov za pospešitev procesa beatifikacije.

Bil je tudi neutruden pokrovitelj Mohorjeve družbe za Jugoslavijo, pod njegovim pokroviteljstvom je bila mdr. obnovljena tudi notranjost mariborske stolnice.

Velik čut je imel za najrazličnejše duhovne in gmotne potrebe duhovnikov in vernikov, s katerimi se je srečeval na številnih vizitacijah, birmovanjih ter romanjih. Še zlasti so mu bili pri srcu slovenski izseljenci, h katerim ga je pot večkrat ponesla. Posebno skrb je namenjal tudi redovnim skupnostim.

Kot škof si je prizadeval za gradnjo bogoslovja in ureditev formalno-pravnega statusa bogoslovnega učilišča. Leta 1940 je mariborsko bogoslovno učilišče – podobno kot druga katoliška – pridobilo status visoke šole, leto kasneje, t. j. leta 1941, pa je bilo zgrajeno novo bogoslovje pod Kalvarijo.

Cvetoče delo je prekinila druga svetovna vojna in kasneje nastanek nove države. Že takoj na začetku vojne so bili aretirani in izgnani številni duhovniki, slovenska beseda v cerkvi prepovedana, versko življenje otežkočeno. Škof Tomažič, ki je vojno prebil osamljen v nekakšnem hišnem priporu, je večkrat protestiral proti okupatorjevi raznarodovalni politiki, predvsem načrtovani germanizaciji spodnještajerskega ozemlja.

Trpljenje med vojno in naporno delo sta prizadela škofovo zdravje. Po daljši bolezni ter dveh možganskih kapeh je umrl 26. februarja 1949, na škofovskem sedežu pa ga je nasledil škof dr. Maksimilijan Držečnik.