Bogoslovci mariborske nadškofije smo zelo veseli, da je gospod nadškof tudi letos pokazal željo po druženju s svojimi bogoslovci, posebej, ker je zaradi našega bivanja in oblikovanja na poti v duhovništvo v Ljubljani med letom to nekoliko težje. Prepoznavamo, da se ob tem žlahtno uresničujejo besede Kongregacije za duhovništvo, zapisane v Direktoriju za službo in življenje duhovnikov: »Med škofom in njegovimi duhovniki obstaja poseben odnos, ki ›temelji na dejstvu, da duhovniki dobijo svoje duhovništvo po njem in delijo z njim pastoralno skrb za Božje ljudstvo‹ (CD 49, 79). Ta odnos opredeljuje tudi svojevrstno škofovo odgovornost na področju oblikovanja duhovnikov. Škof mora gojiti očetovski odnos do svojih duhovnikov že v času njihovega semeniškega življenja. Pri tem naj se izogiba odtujenosti ali delodajalskemu odnosu. V duhu svoje službe mora vedno biti blizu svojim duhovnikom in tudi dostopen. Njegova prva skrb so duhovniki, to je sodelavci pri njegovi škofovski službi.« (CD 139, 131)
Tudi letošnji počitniški teden smo se namenili preživeti v povezanosti ter izmenjavi izkušenj, misli in želj. Preprosto biti skupaj in v tem duhu doživeti kaj novega.
Prvi dan – na pot k Slovencem v zamejstvo
Pot nas je iz Maribora najprej ponesla v bližnje naselje Cerklja na Gorenjskem. Tam nas je v gradu Strmol pričakala prijazna kustosinja, gospa Jerica Gabor. Ob sprehodu po gradu nam je doživeto pripovedovala o njegovi bogati zgodovini, arhitekturni zasnovi ter zavidljivi zbirki historičnega pohištva, slik in drugih antikvitet, nenazadnje pa tudi o ljudeh, ki so v njem prebivali. Dodala je še kakšno zanimivo anekdoto o zadnjih lastnikih zakoncih Hribar v prvi polovici 20. stoletja, o katerih izčrpno in na zanimiv način piše tudi sodobni slovenski pisatelj Drago Jančar v svojem prvencu To noč sem jo videl.
Po ogledu smo kosili v bližnjem gostišču, nato pa nas je pot že ponesla na popoldanski sprehod v krasno sotesko Vintgar, ki nas je prijetno ohladila.
Proti večeru smo prispeli na željeno destinacijo Zell-pfarre (Sele) na avstrijskem Koroškem, ki ima nekaj več kot 600 prebivalcev in je pravi biser pod steno Karavank, nad katero kraljuje Košuta. Tam nas je pričakal domačin gospod Franc Kelih, sicer ravnatelj Mohorjeve družbe v Celovcu; pokazal nam je nastanitev in nas pospremil na večerjo v gostišče Malle. Prvi večer smo zaokrožili s skupno molitvijo in premišljevanjem na temo »služba ključev« (o pomembnih vidikih službe spovednika), ki jo je pripravil gospod Stanislav Slatinek. Premišljevanje se je tudi letos odražalo v bratskem teološkem pogovoru, kar nas je že lani na poseben način navduševalo.
»In bil je večer in bilo je jutro, drugi dan.«
Dan smo v skupni molitvi najprej izročili Gospodu. Nato je po zajtrku sledil družabno-kulturni dan z gospodom Kopeinig Jožetom, ki nas je pričakal pred cerkvijo Gospe Svete. Prijazno nas je pozdravil, nam pripovedoval o zgodovini kraja in pomenu, ki ga ima kot 'zibelka Slovencev'. Po ogledu nas je prijazno pogostil tudi tamkajšnji gospod župnik. Nadaljevali smo proti Plešivcu, med potjo smo si ogledali tudi koroški sodni stol ter obiskali slovensko gimnazijo, ki je bila nekdaj malo semenišče, vse skozi pa katoliški vzgojni zavod. V notranjosti nas je prevzemala arhitekturno-umetniška dopolnitev avstrijskega slikarja slovenskega rodu Valentina Omana, ki je prezbiterij poslikal s freskami in postavil glavni oltar (pri delu ga je vodil motiv in tematika Ecce homo).
Sledil je obisk Katoliškega doma prosvete, ki ga vodi gospod Kopeinig. S ponosom in srčnim zanosom nam je povedal o njegovem delovanju, nastajanju. Pokazal nam je bogato umetniško zbirko, ki je v domu del stalne razstave priznanih avtorjev. Posebej ljuba pa nam je bila njegova predstavitev kapele, ki je resnično srce doma. Razlago mozaika, ki je izjemno delo p. Marka Ivana Rupnika (tudi avtor sam pravi, da je to delo, ki je eno njegovih najboljših) na temo srečanja pri Mamrejevih hrastih iz Stare zaveze, smo doživljali kot meditacijo, ki nas je na poseben način duhovno obogatila.
Pozno popoldne smo se vrnili v Sele. Dan se tam še ni zaokrožil. Po sveti maši smo obiskali družino gospoda Franca Keliha. Na srečanje je prišel tudi dekan mag. Ivan Olip in dekan Janko Krištof ter nekateri kulturniki v kraju. Ob večerji in sproščenem druženju ter prepevanju slovenskih koroških pesmi so nam pripovedovali o političnem, predvsem pa kulturno-verskem utripu Slovencev v zamejstvu na Avstrijski Koroški.
»In bil je večer in bilo je jutro, tretji dan.«
Ta dan smo želeli preživeti bolj v skrbi za telesno zdravje. Po jutranji molitvi in zajtrku smo se odpravili na Obir. Na tej poti nas je spremljal dekan, gospod Stanko Olip. Od planinske koče na nadmorski višini 1.555 metrov smo pričeli pohodniški podvig in se po strmini preko travniških zaplat ter mimo krav, ki so se mirno pasle na njih, dvignili na gorski masiv v severnem delu Karavank na avstrijskem Koroškem, na vrh Obirja z nadmorsko višino 2.140 metrov. Nazaj grede smo se ponovno ustavili pri planinski koči, kjer smo pustili avtomobile ter si privoščili planinsko malico.
Po vrnitvi v dolino smo nekoliko počíli, nato pa smo se odpravili še na sproščen popoldanski sprehod skozi gozd, ki nam je napravil prijetno senco, ko smo hodili po pohodni poti Wasser-Erlebnis-Weg ves čas ob potoku. Občudovali smo lahko brzice in celo čisto pravi slap. Zvečer je sledil sproščen večer ob pogovoru pod lipo, ki se bohoti pred župniščem, in prepevanju slovenskih ljudskih pesmi.
»In bil je večer in bilo je jutro, četrti dan.«
Četrti dan smo pričeli, kakor vsakega doslej, to je z jutranjo molitvijo in zajtrkom v bližnjem gostišču (najbrž edinem v Selah) Malle. Nato smo se napotili na vetrinjsko polje. Bogato in doživeto predstavitev zgodovine je za nas pripravil gospod Jože Wakounik. Po ogledu cistercijanskega samostana, ki je sedaj v celoti gimnazijsko poslopje, ter ogleda ustanovi pripadajoče cerkve, smo se odpravili na sedež Mohorjeve družbe v Celovcu. Pozdravil nas je še drugi ravnatelj, dr. Karl Hren, ki nam je za uvod v srečanje pokazal predstavitveni film o Mohorjevi družbi ter njenem pestrem delovanju. Tam smo tudi kósili, si ogledali prostore in se nato odpravili še v celovško stolnico.
Zvečer smo skupaj s krajani v Selah darovali sveto mašo kot sklep dvodnevnega dogajanja, ki ga župljani imenujejo kreativna dneva. Po sveti maši smo se z verniki udeležili še zaključne prireditve v kulturnem domu, ki so ga pripravili mladi umetniki, udeleženci kreativnih dni.
»In bil je večer in bilo je jutro, peti dan.«
Petkov dan je imel ravno tako zanimiv in pester itinerarij. Po molitvi in zajtrku smo se napotili na dopoldanski obisk v Ludmansdorf, kjer nas je prijazno sprejel gospod dekan Janko Krištof. Pokazal nam je krasen nov župnijski dom ter cerkev. Po ogledu nas je prijazno pogostil in nam ob pecivu in kavi pripovedoval o župnijskem – pastoralnem in zakramentalnem – utripu v župniji. Nato nas je odpeljal še do župnije, ki je v njegovi soupravi. Tam nam je pokazal novo cerkev v sodobni arhitekturni zasnovi. Od tam nas je pot vodila na razgledni stolp Pyramidenkogel im Seental Keutschach, od koder smo imeli zaradi lepega vremena krasen pogled na vrbsko jezero ter na bližnjo in daljno okolico.
Po obedu v bližnjem gostišču so nas že pričakovale šolske sestre, domačinke, ki so bile v teh dneh na oddihu ravno tako kot mi. Na poti do njihove planinske kočice nas je spremljal gospod Toni Olip Kališnik, ki nam je spotoma pokazal še prelepo leseno Marijino kapelico na Sedlcah, kjer se župljani dokaj redno srečujejo pri sveti maši, v majniku pa imajo tam vsak dan šmarnično pobožnost. Po večerji je z nekaterimi župljani sledila še prava kulturna poslastica. V Vogrčah smo si ogledali ljudsko igro Domen na prostem (seveda v slovenščini), delo pisatelja Josipa Jurčiča.
»In bil je večer in bilo je jutro, šesti dan.«
Na sobotni dopoldan se je naše bivanje in letovanje na avstrijskem Koroškem počasi zaokroževalo. Dan smo pričeli z molitvijo in sveto mašo. Nato smo se po zajtrku poslovili od župljanov in se počasi odpravili nazaj proti Štajerski – iz avstrijske Koroške na slovensko stran po dolini reke Drave nazaj na nadškofijo.
Ob pogledu na preživete dneve radi in veselo kličemo s psalmistom: »Glejte, kako dobro in kako prijetno je, če bratje prebivajo skupaj.« (Ps 133,1)
Gašper Klančnik
---
CD 49 – Janez Pavel II., Dal vam bom pastirjev
CD 139 – Direktorij za službo in življenje duhovnikov