»Jezus se je napotil proti Jeruzalemu, hodil je spredaj!«
Ta stavek iz Lukovega evangelija, ki ga beremo pri blagoslovu zelenja, lepo povzame naše postno duhovno potovanje, pa tudi življenjsko pot vsakega od nas. Teden, ki je pred nami, je »veliki teden«, zaradi spomina na dneve, ko se je najbolj razodela Božja ljubezen do nas ljudi. Zato je lahko naša prošnja, da bi resnično spoznali, kako nas ljubi Božji Sin, ki je za nas prehodil pot trpljenja in smrti.
Veliki teden se začenja z Jezusovim slovesnim vhodom v Jeruzalem in poslušanjem poročila o njegovem trpljenju in smrti. Bogoslužje združi v celoto ta dva spomina, ki sta časovno različna, po drugi strani pa povezana v eno. Jezus je kralj, toda ne kot zemeljski veljaki, ki iščejo časti, oblasti in moči, medtem ko Jezus želi biti služabnik, ki poklekne pred učence in jim umije noge. Jezus je bil drugačen, to se čuti v poročilu o njegovem trpljenju: dober, pošten, ki je z neštetimi znamenji dobrote in usmiljenja mnogim pomagal, da so se osvobodili bremen preteklosti in zaživeli novo, lepše življenje. Njegovo učenje, njegova dejanja ter množica, ki mu je sledila, pa so v nasprotnikih poglabljali sovraštvo do njega. Sprejeli so sklep, da ga utišajo. Eden od učencev, ki so ga nasprotniki dobili na svojo stran, jih je pripeljal do Jezusa, ko je ta v vrtu Getsemani, po zadnji večerji molil, skupaj z učenci. Začenja se proces proti njemu pred Pilatom in Herodom. Oba nočeta sprejeti odločitve, ki bi ju bremenila pred zgodovino. Odločilno vlogo igra naščuvana množica, ki kriči: »Križaj ga!« , »Proč z njim!« Pod pritiskom te množice in verskih poglavarjev pade odločitev: križanje! Na Golgoti Božji Sin umre.
Vsak, ki posluša poročilo o Jezusovem trpljenju in smrti, takoj uvidi, da je bil nedolžen in smrt krivična. Nič slabega ni storil, obratno, toliko dobrega je storil. Če poslušamo to poročilo » s srcem«, se nas dotakne, smo polni sočutja, kajti šel je na križ zato, ker je oznanjal evangelij in sebe imenoval Božjega Sina. Na koncu poročila vsak od nas v sebi čuti, da »kaj takega ne bi storil«. Pa smo lahko hitro podobni Petru, pogumnem človeku, ki se je hvalil, kaj vse je pripravljen narediti za Jezusa, pa ga je kaj kmalu zatajil. Šele, ko se je srečal z Jezusovim pogledom, ki ni bil pogled obtožbe temveč usmiljenja, se je zavedel vse svoje krhkosti in se bridko zjokal.
Tudi kristjani nismo heroji, smo slabotni, kot vsi drugi ljudje, toda če se naš pogled sreča z Jezusovim pogledom, s pogledom Človeka, ki ga peljejo v smrt, se tudi v nas prebudi zavest, kaj vse nam je Jezus govoril in za nas storil. In takrat se tudi mi zavemo, da prava moč prihaja le od Njega. On je tisti, ki nas osvobaja strahu. To je milost, ki nam jo prinaša veliki teden, da smo lahko ob človeku-Bogu, ki trpi in umira zato, da bi se na tej poti srečal z našim pogledom.
Pustimo se v tem tednu srečati z Njegovim pogledom!
(iz nadškofove homilije za cvetno nedeljo)
Nadškofova homilija pri krizmeni maši
Fotografije - večerna maša velikega četrtka v stolnici
Nadškofova homilija pri sv maši v spomin zadnje večerje
Fotografije - Slovesnost vstajenja (velikonočna procesija)
Homilija nadškofa na velikonočno vigilijo
Nadškofova homilija pri jutranji velikonočni maši
