Ludvik PV petek, 17. julija 2015, je v zgodnjih jutranjih urah v župnišču pri sv. Jerneju pri Ločah dotrpel in odšel v večnost tamkajšnji župnik ter sodnik metropolitanskega cerkvenega sodišča v Mariboru, dr. Ludvik Počivavšek. Pogrebno sv. mašo in pogreb je v torek, 21. julija 2015, pri Sv. Jerneju pri Ločah vodil nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl DJ ob somaševanju celjkega škofa msgr. dr. Stanislava Lipovška, upokojenega škofa iz Linza v Avstriji dr. Maximiliana Aicherna OSB ter 95 duhovnikov. Mnogi verniki iz rojstne župnije Podčetrtka ter iz župnij, kjer je g. Ludvik deloval, so se prišli poslovit od priljubljenega duhovnika.

Duhovnik Ludvik je bil rojen 2. septembra 1958 v družini Počivavškovih v Podčetrtku. Otroštvo je preživel skupaj s še dvema bratoma in dvema sestrama v domači družini. Njegovi starši, posebej še skrbna in dobra mati, so učili otroke moliti ter so jih vzgajali v krščanskem duhu. Tesna povezanost družine z župnijo in z dušnimi pastirji, še posebej z nadžupnikom Maksimilijanom Prahom, materinim bratom (stricem), je pripomogla, da se je že zgodaj prebudila v njem želja, da bi postal duhovnik. Po uspešno končani osnovni šoli je zato vstopil v Slomškovo dijaško semenišče v Mariboru ter postal dijak Prve mariborske gimnazije. Kot semeniščnik je v dijaških letih le še utrdil v sebi misel na duhovništvo, tako se je po uspešno opravljeni maturi vpisal v bogoslovje. Teologijo je študiral v Ljubljani in Mariboru ter bil na praznik sv. apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1984 v mariborski stolnici posvečen v duhovnika.

Prvo kaplansko službo je nastopil v opatijsko mestni župniji sv. Danijela v Celju. Tam so ga ljudje kmalu vzljubili. V njem so lahko spoznali mladega, preudarnega a gorečega in zvestega duhovnika, ki je znal vsakemu prisluhniti in z ljubeznijo vsakemu pomagati, če je le bilo v njegovi moči. Po šestih letih kaplanske službe v Celju, ga je želja po nadaljnjem izobraževanju pripeljala v avstrijski Linz (1990). Tam je opravljal službo izseljeniškega duhovnika, obenem pa študiral na Univerzi v Salzburgu. Svoj podiplomski študij je leta 2001 okronal z doktoratom s področja psihologije in filozofije.

Po vrnitvi domov je najprej za pet let prevzel kaplansko službo pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah (2002). V času kaplanovana pri sv. lenartu je bil med drugim imenovan za sodnika škofijskega, sedaj Metropolitanskega cerkvenega sodišča v Mariboru (2004) ter je to službo požrtvovalno, z vso odgovornostjo in predanostjo opravljal vse dokler mu je to zdravje dopuščalo. S 1. avgustom leta 2007 pa je nastopil službo župnika pri Sv. Jerneju pri Ločah. Kot župnik je od svetega Jerneja tri leta kot so-upravitelj upravljal še sosednjo Prihovo (2008 – 2011), štiri leta pa župnijo Loče (2010 – 2014).

O njegovi duhovniški gorečnosti ne priča samo prizadevno in odmevno pastoralno delo na vseh službenih mestih, ampak tudi izdane knjige, med katerimi izstopajo osnutki za pripravo homilij. V njegovih knjigah odkrije bralec v njem modrega, strokovno podkovanega, predvsem pa človeško čutečega razlagalca Božje besede ter zato modrega in preudarnega misleca in svetovalca, četudi kdaj v težkih in zapletenih življenjskih okoliščinah.

Pomemben del čutenja in človeškega izražanja duhovnika Ludvika je bil njegov pristen in zdrav umetnostni čut. Bil je reden in pogost obiskovalec kulturnih prireditev, predvsem opernih in gledaliških predstav. Za vse dobro in lepo je s posebnim čutom in žarom znal navduševati druge, predvsem mlade. Na vseh službenih mestih je mlade spodbujal k izobraževanju na področju glasbe ter jih v tej smeri navduševal. Mnogim je približal glasbeno, ali druge vrste umetnosti.

Leta 2013 pa se je resno začela oglašati bolezen. Po opravljenih zdravniških pregledih se je pokazalo, da je bolezen zelo resna in bo potrebna operacija. S trdno vero in velikim pogumom je duhovnik Ludvik pričeval tudi kot bolnik. Ni se bal komurkoli spregovoriti o svoji tako rekoč neozdravljivi bolezni in o svoji prihodnosti. V začetku je sicer še upal, da bo z zdravljenjem lahko bolezen premagal ali vsaj upočasnil njen potek, saj bi še rad opravljal duhovniško službo. Ko pa je bolezen začela napredovati, je tudi to sprejel, vdan v Božjo voljo. Vsem sorodnikom, posebej še obema rodnima sestrama in svakinji je bil neizmerno hvaležen za pomoč in nego. Videč, da mu pešajo zadnje moči, je hotel tudi še sam poskrbeti za naslednika pri vodstvu župnije. Svojemu ordinariju je sporočil: »Ne želim oditi s kakršnimikoli bremeni. Prosim poskrbite, da bo vodstvo župnije še pred mojim odhodom prevzel drug duhovnik«. Tako je pred svojo smrtjo, čeprav telesno že vidno izčrpan, vendar duhovno zbran, notranje močan, predvsem pa v veliki ljubezni duhovno povezan s svojimi župljani, pred mariborskim nadškofom msgr. Alojzijem Cviklom in cerkvenima ključarjema predal vodstvo župnije sosednjemu župniku v Ločah.

Človeško gledano je duhovnik Ludvik odšel od nas veliko prezgodaj, saj bi še lahko storil še veliko dobrega kot duhovnik, predvsem še s svojim bogatim znanjem in izkušnjami. Zaupamo, da ostaja z nami in da bo tudi poslej z veliko ljubeznijo spremljal svoje nekdanje župljane in da bo njegov življenjski zgled nagovarjal, predvsem še mlade, da bodo sposobni z velikim zaupanjem in ljubeznijo, kakor on, stopati po poti za Njim, ki je vstajenje in življenje (Jn 11, 25).

 

Nadškofova Homilija pri pogrebni sv. maši