V soboto pred praznikom sv. apostolov Petra in Pavla, 27. junija 2015 je v mariborski stolnici prejel mašniško posvečenje diakon Marjan RISTIČ. Rojen je bil 26. novembra 1982 Celju, sicer izhaja iz nadžupnije sv. Jurija v Slovenskih Konjicah. Za spretno stran mariborske nadškofije se nam predstavlja:
Sem Marjan Ristič in prihajam iz nadžupnije Slovenske Konjice. Sem edinec, doma imam še mamo, oče pa je dober teden pred mojim rojstvom nenadoma umrl. Po osnovni šoli sem se izobraževal na Srednji živilski šoli Maribor, kjer sem se najprej izučil za peka, potem pa še za živilskega tehnika. Leta 2006 pa sem naredil odločitev, da želim postati duhovnik in tako sem se vpisal na Teološko fakulteto in v Bogoslovno semenišče v Mariboru.
V tretjem razredu osnovne šole sem na pobudo prijatelja in sošolca začel ministrirati. Tako je sčasoma postalo župnišče in župnijska cerkev moj drugi dom, saj sem tja rad zahajal in ministriral ne samo pri rednih svetih mašah, ampak tudi na porokah, krstih in pogrebih. V konjiškem »farovžu« sem se od samega začetka počutil sprejetega in domačega.
Še posebej pa me je zaznamovalo gibanje Vera in luč, ki združuje družine s prizadetimi otroki in mlade prijatelje. Proti koncu osnovne šole sem se na pobudo takratnega kaplana in sedanjega konjiškega arhidiakona g. Jožeta Vogrina, pridružil domači skupini. Lahko rečem, da sem v teh sedemnajstih letih aktivnega sodelovanja v tem gibanju veliko več prejel za svoje življenje, kot pa sam dal drugim. Gibanje Vera in luč me je naredilo občutljivejšega in dovzetnejšega za stisko drugega. Lahko bi rekel, da me je naredilo bolj človeškega.
Danes, ko stojim na pragu mašniškega posvečenja in ko gledam na prehojeno pot formacije, lahko rečem, da sem hvaležen za vse kar sem doživel na tej poti. Hvaležen za vse tisto, kar je bilo lepega pa tudi za tisto, kar je bilo morebiti manj lepega. Hvaležen sem rektorju bogoslovja dr. Stanislavu Slatineku, ki je skozi bogoslovno formacijo skušal obrezati z mene vse tisto, kar bi me oviralo na moji duhovniški poti. Predvsem pa sem mu hvaležen, ker je znal v nas bogoslovcih vedno iskati tisto, kar je dobro in to dobro tudi zelo rad izpostavil. Nadalje sem hvaležen vsem profesorjem na fakulteti, za njihov trud, da bi dobil čim več uporabnega znanja, ki mi bo prišlo prav. In hvala vsem duhovnikom – mentorjem, pri katerih sem opravljal pastoralo prakso skozi bogoslovska leta.
Vsak novomašnik si izbere neko vodilo, ki ga spremlja skozi duhovniško pot. Sam sem si izbral novomašno geslo iz evangelija po Mateju: »Slavim te, Oče«. Z izbranim geslom skušam zajeti mojo dosedanjo pot. Lahko rečem, da se je v mojem življenju večkrat pokazalo, da če zaupam Gospodu, da me on vodi, je na koncu zame najboljše. Upam ter prosim, da bom kot duhovnik z besedo in življenjem slavil Gospoda, ki me je poklical na pot duhovništva.
V teh dneh mi ljudje večkrat postavijo vprašanje kakšna so moja pričakovanja? Čemu se želim še posebej posvetiti? Sam sem prepričan, da je duhovnik na župniji za vse ljudi. Tako za najmlajše, za zakonce, pa tudi za tiste, ki se poslavljajo s tega sveta. In za to se bom tudi sam trudil. Da bom res na župniji, kamor bom poslan, tam za vse. Od laikov pa si želim, da bi sodelovali pri delu v župniji in tako vsi skupaj delali za rast Božjega kraljestva med nami.
FOTOHRAFIJE S POSVEČENJA - FOTO TONE
FOTOGRAFIJE S SLOVESNOSTI POSVEČENJA (g. Feliks Kolar)
NADŠKOFOVA HOMILIJA PRI MAŠNIŠKEM POSVEČENJU
