Skupnost katehistinj                   02/251 29 50

s. Zdenka Prevolšek MS         GSM041/863-892

Kamniška 7, 2000 Maribor

SKRB SLOVENSKIH ŠKOFOV
ZA VKLJUCEVANJE KATEHISTOV IN
KATEHISTINJ V ZUPNIJSKO DELO

Danes si ne moremo več predstavljati kateheze na Slovenskem brez zavzetega in požrtvovalnega dela katehistinj in katehistov. Mnoge, posebno večje župnije, sploh ne bi mogle opravljati poslanstva oznan jevanja brez teh pokoncilskih katehetskih sodelavcev.

Pa ni bilo lahko. Čeprav so ves čas po vojni sodelovale v katehezi redovnice in redke laikinje, je bilo potrebno za nove razmere pripraviti tudi nove sodelavce. Pokazalo se je, da kandidatov in predvsem kan didatinj ne manjka. Težje pa je bilo vzpostaviti strukture in ustanove, ki bodo skrbele za to področje. Našle so se nekatere katehistinje-redovnice, ki so se usposobile in postopoma prevzemale pomembne naloge na področju katehetske dejavnosti. Pri tem so vztrajno pomagali tudi profesorji katehetike na Teološki fakulteti. Seveda pa je bilo treba iskati tudi pristanek in podporo škofov, posebno ordinarijev.

Moramo reči, da so imeli nekateri škofje izreden čut za katehezo. Nadškof Pogačnik je celo sam sestavil učbenike, ki jih nekateri kateheti še danes uporabljajo. Tudi odpiranje za delo katehistov je bilo dokaj spontano. Pobuda je navadno prišla "od spodaj navzgor", od karizme, ki se je prebujala. Po določenem času pa so škofje dajali smernice za delo. Tudi tukaj, kot na drugih področjih kateheze, se je delo začelo povezano za vse slovenske škofije.

Osnovanje seminarja za vzgojo katehistov in katehistinj, ki danes nosi ime"Teološko-pastoralna šola", je bilo že na začetku povezano, čeprav z določenimi razlikami v terminologiji.

Z ustanovitvijo Slovenske škofovske konference, 19.02.1993, se je katehetsko delo še bolj povezalo. Sprejet je bil Statut, ki enotno ureja vzgojo in stalno izpopolnjevanje slovenskih katehistov in katehistinj. Strokovno je ustanova"naslonjena" na 'Teološko fakulteto, pastoralno pa povezana s SKS (Slovenskim katehetskim svetom) in drugimi pastoralnimi ustanovami.

Posebnega pomena je skrb za stalno izpopolnjevanje in duhovno poglabljanje. Za prihodnost računamo, da bodo izkušnje, pridobljene pri katehistinjah, lahko veliko pomagale pri uresničevanju nečesa podobnega tudi za duhovnike in redovnike. Tudi praktične izkušnje, t.i."znamenja upanja", bodo verjetno prihajala prav iz teh vrst.

Ko se zahvaljujem vsem odgovornim, njihovim sodelavcem in sodelavkam kot tudi vsem katehistinjam in katehistom na Slovenskem za njihovo požrtvovalno in včasih premalo cenjeno delo, prosim Gospoda tudi za pri hodnost, ko bodo laiki in laikinje morali prevzeti še pomembnejše vloge v oznanjevalni in katehetski službi.

Čeprav je treba temeljito obnovo pri oznanjevanju evangelija in kateheze pričakovati v prvi vrsti kot nezasluženi dar Duha naši Cerkvi, pa je kljub temu potrebno, da se vzgojitelji in oznanjevalci evangelija do najvišje mere in na ustrezen način prizadevajo pri izvrševanju svojega odgovornega poslanstva.

v LJUBLJANI, 22. NOVEMBRA 1988

Škof msgr. Alojz Uran, Ljubljana


TEMELJI POKLICANOSTI ZA KATEHETSKO POSLANSTVO

Poklicani v sprejemanjeKo je Jezus v soboto učil v neki shodnici, "je bila tam tudi žena, ki je že osemnajst let imela duha bolezni. Bila je sključena in se ni mogla vzravnati. Ko jo je Jezus videl, jo je poklical k sebi in ji rekel: "Žena, rešena si svoje bolezni." 'Položil je nanjo roke in takoj se je vzravnala in slavila Boga" (Lk 13,10-13).

Kateheti in katehistinje opažamo, kako so pri katehezi otroci in mladi nemirni, pogosto tudi "nevzgojeni". Ko jim pa prisluhnemo, hitro opazimo, da se za njihovim obnašanjem skriva "bolezenska sključenost". Toda kje jo lahko pokažejo in izrazijo, če ne pri "verouku"? Šola gotovo ni primeren prostor za to, saj bi si s svojim "nespodobnim" obnašanjem nakopali posledice, ki lahko usodno vplivajo na njihovo prihodnost. Celo v lastnih družinah se otroci velikokrat obnašajo in reagirajo pragmatično ter si s tem "kupujejo" ljubezen svojih staršev, saj le tako lahko "materializirajo" njihovo naklonjenost. Tudi mnoge druge skupine - od športnih do kulturnih in celo razvedrilnih - zahtevajo od otrok rezultate in pragmatično vedenje. Tako ostane veroučna učilnica tisti njihov življenjski prostor, kjer se še najbolj upajo pokazati takšne, kot so v resnici - neredko agresivni zaradi ujetosti v svojo sključenost. Tu ima njihovo obnašanje še najmanj "negativnih" posledic.

V takih primerih lahko sicer različno postopamo. Vsekakor skrbimo za delovno ozračje in za to potrebno disciplino. Ne ujema pa se najbolj z evangeljsko oz. s "(Kristusovo pedagogiko",1 če to dosegamo z metodami 1 "Iz njegovih besed, znamenj in del so v vsem njegovem kratkem, toda intenzivnem življenju učenci doživeli neposredno izkušnjo temeljnih potez -Kristusove pedagogike -, ki so jih potem zapisali v evangelijih: sprejemanje drugega, posebno ubogega, majhnega, grešnika kot ljubljeno osebo, ki jo Bog išče" (Splošni pravilnik za katehezo /v nadaljevanju: SPK/, Kongregacij za duhovšino, Družina, Ljubljana 1998, 140). groženj in ustrahovanja. Še posebej bodimo previdni pri "izključevanju" posameznikov iz skupine.2 Po eni strani sicer drži, da bomo brez nemirnežev v skupini lažje delali, po drugi strani pa iz evangelija razberemo, da Jezus, ki je naš Učitelj ter nas v katehetsko službo kliče in pošilja hkrati ('Prim.: Splošni pravilnik za katehezo /v nadaljevanju: SPK/, Kongregacija za duhovščino, Družina, Ljubljana 1998, 46), nikoli ni nikogar "izključil". 'Posvečal se je apostolom in učencem, pa tudi najbolj problematičnim posameznikom.3 Slednje je redno poklical k sebi, jih postavil v "sredo" dogajanja ter ozdravil. V tem kontekstu kljub Jezusovemu klicu "spreobrnite se in verujte evangeliju" (_Mr 1,15) ni katehetova dolžnost "spreobračati ljudi", marveč "klicati in jih postavljati v središče" ter tako Kristusu omogočati, da jih "spreminja" (SPK 53).

Iz navedenega evangeljskega odlomka je razvidno, da je Jezus opazil sključeno ženo med "katehezo", kar pomeni, da med poučevanjem še zdaleč ni imel v mislih le svoje "snovi", ampak konkretnega, sključenega in v lastne probleme ujetega človeka. Sključeni ženi osemnajst let nihče ni uspel "človekovih pravic" tako približati, da bi se jo to dotaknilo in jo vzravnalo. Jezus pa jo je s svojo besedo brezpogojnega sprejemanja, brez zahtevanih rezultatov in dokazovanj poklical k sebi, položil nanjo roke človeškega dostojanstva in Božje ljubezni, kar jo je ozdravilo ter ji odprlo perspektivo pokončnega in zdravega človeka. Razumljivo, da se ji je življenje spremenilo v "praznik".4

Kateheza nam torej v svoji "prednostni odločitvi za uboge" (SPK 104) daje enkratno priložnost, da "učlovečujemo" sključenega človeka. Jezusa je sicer to delo pripeljalo na križ. A tudi naša kateheza včasih ni daleč od "križanja". Toda le takšna kateheza resnično ozdravlja in osvobaja (SPK 103).2 "Podobno kot pri človeških navadah in po kulturnih kategorijah časa se je Bog v Svetem pismu predstavljal kot usmiljeni oče, učitelj, modrec, ki sprejema človeka - posameznika in skupnost - v položaju, v katerem je, ga osvobaja od vezi zla, ga priteguje k sebi z vezmi ljubezni, mu pomaga, da postopno in potrpežljivo raste naproti zrelosti svobodnega otroka"... (SPK 139).

3 Celo obsedenca je "trpel" in se z njim "prerekal", dokler ga ni razbremenil, osvobodil agresivnosti ter ga tako ozdravil (prim.: Mr, 5,1-20).

4 Ko sem pred leti v neki župniji v drugem ali tretjem razredu nadomeščal kateheta in proti koncu veroučne ure pregledoval domače naloge, je - preden sem prišel do učenke, ki se ji je že na prvi pogled videlo, da se težje uči-ena od njenih sošolk rekla: "Gospod tovariš, pri njej pa ne smete biti tako strogi kot pri nas, ker se težko uči." Ko je učenka, ki se je težje učila, videla, da - tudi tokrat - ni dobila slabše ocene od sosede, je vstala in položila svoj zvezek pred seboj na mizo. Ne vem, morda je bilo takšno "vzravnavanje" tudi sicer v njeni navadi, vsekakor pa takrat zaradi dejanja ne bi bilo potrebno. . - 
I
Ko doživljamo, kako ozdravlja Jezus - tudi danes in tudi po nas
– dobiva kateheza osvobajajoče vstajenjske dimenzije. Poklicani v oznanjevanjeS stvarjenjem je Bog pklical človeka v življenje. V stvariteljskem procesu od vsega začetka sodeluje tudi človek. Po človeku nas Bog tudi danes kliče v življenje.

Kristus pa - kot novi Adam - človeka kliče k blaženosti, ki jo človek odkriva predvsem v svojem hrepenenju po sreči. Novi Katekizem katoliške Cerkve pravi, da je "to hrepenenje božjega izvora: Bog ga je položil v človekovo srce, da bi ga pri tegnil k sebi, ki ga edini more izpolniti" (Katekizem katoliške Cerkve /v nadaljevanju: KKC/, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, 1718).

K sreči nas Bog že v tem življenju kliče predvsem po zapovedi ljubezni, ki je konkretizirana v Jezusovih blagrih. "Blagri odkrivajo cilj človeškega bivanja, poslednji namen človeških dejanj" (KKC 1719).

Sad Božje ljubezni, ki se razodeva po ljudeh, ki z nami delijo svoje življenje, smo tudi mi. Zavedamo se, da je ta ljubezen lahko podrvržena tudi človeški nepopolnosti, pa vendar vsak v svojem življenju lahko odkrije veliko znamenj in doživetij, kjer se je Božja ljubezen nesebično razdajala. Odkrivanje teh znamenj nas more spodbuditi k zavesti, da smo tudi sami poklicani k razdajanju in razodevanju Božje ljubezni. Le življenje, ki je namenjeno nesebičnemu, pristnemu in resničnemu osrečevanju soljudi, lahko osreči tudi nas.

K temu osrečevanju smo poklicani vsi kristjani in prav v to osrečujoče sodelovanje z Bogom smo povabljeni kateheti in katehistinje tudi po svojem katehetskem poslanstvu,5 ki izvira v skupnem duhovništvu s svojimi koreninami v krstu (SPK 27). Zato kateheza "kot vaja v krščanskem življenju presega zgolj pouk, čeprav ga vključuje", saj poleg pouka opravlja tudi nalogo vzgoje in uvajanja (SPK 68). V to "vajo v krščanskem življenju", ki z vidika ozanjevanja Božje besede vsebuje povabilo k veri, uvajanje v življenje in trajno vzgojo v njej, liturgično in teološko dimenzijo (SPK 51), smo najprej poklicani kateheti in katehistinje sami.

Ko Cerkev sledi temeljnemu cilju kateheze, ki je "privesti ljudi v občestvo z Jezusom 'Kristusom in do globoke domačnosti z njim" (SPK 426), svoje vernike v občestvo sprejema in uvaja ter poučuje in evangelizira (SPK 27). Pri tem jih Cerkev ne trga iz konkretnega življenjskega prostora, kajti "razodetje ... ni ločeno od življenja in tudi ni njegovo nasprotje" (SPK 116), ampak v obliki humanizacije, ki je predstopnja evangelizacije oz. nove evangelizacije (SPK 58c) in kateheze kot izrazitega poslanstva katehetov in katehistinj (SPK 61) in se z njima stalno prepleta,6 neprestano bogati kulturo življenja in je v prid človeštva (SPK 100).

Čeprav je v delni Cerkvi škof prvi odgovoren za katehezo (SPK 222), je slednja hkrati tudi odgovornost vse krščanske skupnosti (SPK 220), v okviru katere imajo svoje nenadomestljivo katehetsko poslanstvo tako duhovniki (SKCP 224 - 225) kot laiki (SPK 230 - 231), z vidika pričevanja pa zlasti redovniki in redovnice (SPK 228 - 229). Kljub subsidiarni porazdeljenosti katehetskega poslanstva se Cerkev zaveda, da imajo v katehetskem procesu, namenjenem otrokom, starši pomembno vlogo, saj so "prvi vzgojitelji vere svojih otrok" (SPK 226). 'Tako je logično, da Cerkev hrepeni po tesnem sodelovanju z njimi ter upošteva njihove odločitve, ko gre za sprejemanje njihovih otrok v občestvo vernih. Ob tem seveda igra temeljno vlogo medsebojna povezanost in hranjenje pri "mizi Božje besede" in "'Kristusovega telesa (SPK 70). 5 "Poleg skupne poklicanosti k apostolatu se nekateri laiki notranje čutijo poklicane od Boga, da prevzamejo nalogo katehetov. Cerkev spodbuja in razpoznava to Božjo poklicanost in podeli poslanstvo za katehiziranje. ... Osebni klic Jezusa Kristusa in odnos do njega sta resnično gibalo katehetove dejavnosti" (SPK 159).

(L Prim.: A..Slavko Snoj, Katehetika,- didaktične osnove kateheze, Društvo študentov teologije, Ljubljana 1998, 8, 23-24.

Cerkev s svojo katehezo tako stopa v službo družini, otroku in njegovim staršem, saj na svoj način skrbi, da otrok upoštevajoč družinska razmerja ohranja in razvija lastno identiteto. Ko Cerkev poleg otroške in mladinske poudarja tudi družinsko katehezo, v svojih prizadevanjih dejavno skrbi za to, da otrok proti volji staršev - tudi vzgojno - ne bo ločen od njih. Prizadeva si namreč, da za otroke preko družinskih dogodkov in praznikov, ki naj bodo krščansko in religiozno osmišljeni in razloženi, "samo življenje družine postane pot vere in šola krščanskega življenja" (SPK 227). V tem pomenu "družinska kateheza prehiteva, spremlja in bogati vsako drugo obliko kateheze" (Sf}J'1( 22).

Prof dr. Stanko Gerjolj, Lubljana