apostolski nuncijDragi izvoljeni nadškof Alojzij,
častitljive državne oblasti,
ekscelence nadškofje in škofje,
spoštovani duhovniki, redovniki in redovnice,
dragi verniki!

Smo v velikonočnem času, med katerim nas Cerkev vabi, naj izrazimo veselje s petjem aleluje, ker se je Bog Oče v svojem usmiljenju spomnil na nas in nam poslal svojega Sina Jezusa Kristusa, ki je s svojo smrtjo in s svojim vstajenjem odrešil izgubljeno človeštvo ter nas naredil za Božje otroke. V molitvah zato prosimo Boga, Stvarnika in Očeta: »Popelji nas v družbo tistih, ki uživajo nebeške radosti; tako bo ponižna čreda prišla tja, kamor je pred njo šel junaški Pastir«. Da bi se opogumili in zaupali vanj, se danes Jezus predstavlja kot dobri pastir, ki daje svoje življenje za ovce. Dandanes morda lik pastirja ni tako znan kot v Jezusovih časih. Kljub temu so besede, s katerimi Jezus opisuje, kakšen mora biti dobri pastir, zelo jasne in prepričljive: »Jaz sem dobri pastir in poznam svoje ovce in moje ovce poznajo mene; kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta in za ovce dam svoje življenje« (Jn 10,14). Dobri pastir ne more delati kot najemnik, ki prejema plačilo za svoje delo, a mu ni mar zanje. Jezus hoče povedati, da njegovo poslanstvo pastirja prihaja od zgoraj, od Očeta, ki hoče zbrati človeštvo ob svojem Sinu. Danes so te Jezusove besede namenjene posebej našemu bratu Alojziju, ki je bil izbran za pastirja mariborske nadškofije. Na začetku te nadškofije je zelo cenjen pastir blaženi Anton Martin Slomšek. Sveti papež Janez Pavel II. je v homiliji ob beatifikaciji Martina Slomška tako poudaril: »Z novega blaženega žari predvsem lik krščanske svetosti. Po vzoru Kristusa je postal usmiljeni Samarijan slovenskega ljudstva in pozorno skrbel za oblikovanje duhovnikov in vernikov. Z apostolsko gorečnostjo, ki nam je še danes zgled, se ni utrudil pri delu za evangelizacijo, ko je navdihoval ljudske misijone, ustanavljal in spodbujal številne bratovščine, vodil duhovne vaje ter širil ljudske pesmi in duhovne spise. V pravem pomenu izraza ga lahko imenujemo katoliški pastir …« Katoliški pastir mora zato biti svet in ostajati zvest Cerkvi, svetemu očetu. Usmiljeni Bog Oče je hotel, da so mariborski pastirji, ki so vodili nadškofijo v preteklosti in tudi nedavno, sredi mnogih težav, zapustili svojo službo ponižno in v pokorščini svetemu očetu. Novi mariborski pastir bo potreboval veliko ponižnost in solidarnost duhovščine in vernikov, da bi znova stopili na duhovno pot, ki jo je vznemirjalo znano finančno in posvetno dogajanje.

Dolgo čakanje na novega nadškofa je pomagalo, da smo premišljevali o našem poslanstvu v Cerkvi. Tu čutim dolžnost, da se toplo zahvalim njegovi ekscelenci msgr. Stanislavu Lipovšku, ki je kot apostolski administrator vodil nadškofijo srčno, velikodušno in strokovno. Naše spoštovanje in zahvala velja tudi našemu zelo zaslužnemu škofu Jožefu Smeju, ki se veseli, da je lahko soposvečevalec novega nadškofa, svojega učenca.

Prepričan sem, da vsi vi upate, da je možno priti do duhovne in pastoralne prenove nadškofije. To upanje temelji tudi na zaupanju svetega očeta, papeža Frančiška, v novega nadškofa Alojzija Cvikla. Seveda sveti oče pričakuje, da boste v prvi vrsti dobri pastir po Jezusovem srcu. Znane so besede papeža Frančiška, ki pravi, da mora pastir smrdeti po ovcah. To ni vonj vzvišenosti in drugačnosti od preprostega ljudstva, biti mora potopljen v njihove probleme, biti blizu trpečim, biti usmiljen z duhovščino in verniki. Usmiljenje med drugim pomeni sočutje, pripravljenost služiti najbolj potrebnim, nositi z njimi Kristusov križ. V buli ob napovedi izrednega jubileja usmiljenja papež Frančišek pove: »Kjer je torej navzoča Cerkev, tam mora biti tudi očitno Očetovo usmiljenje. V naših župnijah, skupnostih, združenjih in gibanjih, skratka, kjer koli so kristjani, mora vsak najti oazo usmiljenja.«

Usmiljenje ne odstranjuje pravičnosti. Zato bo moral novi nadškof kolikor je mogoče popraviti napake iz preteklosti. To pomeni, da smo pred obdobjem velikega varčevanja, povejmo: pristnega uboštva. Bog mu je dal zmožnost in vztrajnost v urejanju vprašanj, vezanih na upravljanje z dobrinami. Potrebna pa mu je vaša solidarnost. Tukaj že lahko rečemo naš “Vergelt’s Gott” sosednji graški škofiji in drugim avstrijskim škofijam, ki nam stojijo ob strani s svojo moralno podporo in s krščansko ljubeznijo. Seveda ne more manjkati solidarnost vse katoliške Cerkve v Sloveniji in ob tej priložnosti jo znova povabim k temu.

Prva naloga škofa pa vedno ostaja vnema za odrešenje duš, bližina ljudstvu in duhovščini, sodelovanje z redovniki in redovnicami, vnema za navzočnost Boga v naši sekularizirani družbi. To jasno pove bula o imenovanju, ki ste jo slišali. V njej papež Frančišek prosi, da pastirsko službo kot nadškof opravljate tako, da bodo vam zaupani verniki marljivo skrbni ob mizi Božje besede in evharističnem kruhu, hkrati pa trdni v veri, veseli v upanju, posebej pa goreči v ljubezni, kraljici vseh kreposti.

Prvo današnje berilo iz Apostolskih del nas spominja, da je sveti Peter ozdravil bolnega človeka, a v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana. To je še eno vabilo novemu mariborskemu pastirju in vsem nam, da obnovimo vero v Jezusa Kristusa, kajti kakor pravijo Apostolska dela: »Ta Jezus je kamen, ki ste ga vi, zidarji, zavrgli, ki pa je postal vogelni kamen. In v nikomer drugem ni zveličanja; zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, da bi se mi mogli v njem rešiti« (Apd 4,8-12). Cerkve v Mariboru ne smemo graditi na časnih dobrinah, ampak na vogelnem kamnu, Kristusu. Na velikonočno vigilijo nas je Cerkev vabila, naj hodimo za Kristusom, ki je Luč sveta in razsvetljuje temo. Novi pastir želi, da ga vodi ta luč, zato je izbral za škofovsko geslo stavek iz pisma Korinčanom, ki smo ga slišali v drugem berilu: »Iz teme je zasvetila luč« (2 Kor. 4,6). V tem odlomku sveti Pavel govori tistim, »ki jim je bog tega sveta zaslepil misli, tako da jim ne zasveti razsvetljenje evangelija o veličastvu Kristusa, ki je podoba Boga.« Papež Frančišek ne preneha spominjati kristjane, da je bog tega sveta denar in oblast. Obrniti moramo list in slediti vabilu svetega Pavla, ki v istem pismu pravi: »Ker imamo po usmiljenju, ki smo ga bili deležni, to službo, ne omagujemo … Saj ne oznanjamo sebe, ampak Jezusa Kristusa, Gospoda, sebe pa le kot vaše služabnike zaradi Jezusa. Kajti Bog, ki je rekel: 'Iz teme bo zasvetila luč', je zasijal v naših srcih zaradi razsvetljenja Božjega veličastva na obličju Jezusa Kristusa« (2 Kor. 4.1-6). Tudi sveti oče pravi v Buli: »Kristusov mir in luč naj bosta prav tako s teboj in z omenjenim verskim občestvom, meni tako zelo dragim.«

Vse upanje in sklepe polagamo v roke Jezusove matere. Božja previdnost je hotela, da je danes praznik naše Gospe dobrega sveta, ki je zavetnica župnije, v kateri se je rodil novi nadškof. Odraščal je pod njenim materinskim varstvom in trdno veruje v njeno pomoč. Potreboval bo veliko in dobrih in svetih nasvetov, ki mu jih bo Marija pomagala prejeti od Svetega Duha, da bi premagal temo, ki se je nabrala nad to Cerkvijo. Pojdimo naprej z zaupanjem v Kristusovo luč.