DSC 6916 920x510Na poti k osebni in občestveni veri

Pred nami je novo pastoralno leto 2019/20. Rekli boste »še eno«. Komaj smo enega zaključili, pa je pred nami že nov izziv. Cilj pastoralnega leta je, da nam je opora v rasti naše vere, ki smo jo prejeli pri sv. krstu. Vsako leto poskušamo pastoralnemu letu dati nek poseben poudarek. To leto bo uglašeno na »birmansko pastoralo«. Tej tematiki bo posvečen tudi letošnji pastoralni tečaj.

Zelo različni so naši pogledi na zakrament sv. birme. Za ene je to zaključek obiskovanja verouka, na žalost tudi slovo od obiska sv. maše in oddaljitev od občestva. Za druge je to del tradicije, ki je ne gre opustiti. Za tretje potrditev tega, kar smo prejeli pri sv.krstu.

Na žalost je birma vse prevečkrat narobe razumljena: kot konec neke poti, kot slovo od neke izkušnje, kot nekaj, kar opravim, kot nagrada za zvesto prihajanje k verouku…

Sam si želim, da bi v tem pastoralnem letu poskušali prav ovrednotiti ta zakrament in ga predstaviti kot dar, to je dar Sv. Duha, ki smo ga že prejeli pri krstu, a mu nismo dajali dovolj prostora v našem življenju. Zakrament sv. birme je potrditev tega daru, je prošnja, da napolni naša srca, da bi lahko obrodili sadove. Sveto pismo jih našteva dvanajst: »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, krotkost, zvestoba, skromnost, zdržnost, čistost« (prim. Gal 5, 22-23).

Sv. birma je opora, da s prejemom tega zakramenta utrdim svojo vero, da ta postaja vedno bolj moja »osebna«. Zato je pomembno, da razširim svoje vedenje o veri, o Svetem pismu, zakramentih, o molitvi… Druga dimenzija, ki je prav tako pomembna v pripravi, pa je, da začutim, da sem del občestva, v katerem lahko najdem zavetje in oporo, pa ne samo to, ampak, da odkrijem, kje in na kakšen način se lahko tudi jaz aktivno vključim v to občestvo.

Papež Frančišek v posinodalni apostolski spodbudi Kristus živi pravi: »Vsak vzgojni projekt, vsaka pot rasti za mlade, mora zagotovo vsebovati doktrinalno in moralno vzgojo, formacijo. Enako pomembno pa je, da je vzgoja osredotočena na dve veliki osi: prva os je poglabljanje kerigme, izkušnja srečanja z Bogom preko križanega in vstalega Kristusa, kar daje temelj. Druga os je rast v bratski ljubezni, v občestvenem življenju, v služenju.« (Kristus živi, 213).

Zavedati se moramo, da je priprava na birmo ravno v času, ko mnogi mladi ne čutijo opore staršev v svoji pripravi, ko je okolje veri nenaklonjeno ali se celo iz nje norčuje, zato mnogi mladi vero začnejo doživljati kot breme, ki se odraža v tem, da jim je težko moliti ali prihajati k sv. maši. Zato je za te mlade zelo pomembno, da srečajo ljudi, ki jih vera osrečuje, jim osmišlja pot. Po drugi strani pa je mladim potrebno omogočiti, da doživijo močne in globoke trenutke na duhovnih vikendih, romanju, ali znotraj kakšne skupine.

Naša birmanska pastorala mora vključevati, kot pravi papež Frančišek: raznovrstna sredstva in možnosti, ki mladim pomagajo rasti v bratstvu,  živeti kot bratje, si med seboj pomagati, ustvarjati občestvo, služiti drugim, biti blizu ubogim (prim KŽ 215).

Mladi so tudi polni vprašanj, ki jih nosijo v sebi. Priprava mora dajati mladim priložnost, da najdejo odgovore na svoje dvome in vprašanja. Samo na ta način ne bodo imeli občutka strahu v okolju, kjer odraščajo, ampak bodo lahko korak za korakom odkrivali vero, kot zaklad, ki bogati življenje in mu daje pravo vsebino.

Zelo si želim, da bi v tem pastoralnem letu našli načine, kako starše bolj aktivno vključiti v samo pripravo. Mnogi od njih ne živijo vere, ali pa je ta vera plitva. Zato bo potrebno bolj, kot neke sestanke, pripravljati srečanja, ki bodo uvajanje v vero in Cerkveno leto, pa tudi v molitev in bogastvo evharistije. Mislim, da se nam bo ta premik v našem pastoralnem prizadevanju kmalu obrestoval.

Pred nami pa je tudi novo veroučno leto. Vabim vas, da ga vzamete kot priložnost in ne kot breme, kajti samo na ta način bodo starši in otroci začutili, da gre za vrednoto, ki je opora v rasti vere, pa tudi pot v rasti v zrele in samostojne osebnosti, ki znajo razločevati med dobrim in slabim in lahko sprejemajo odločitve, takšne, ki prispevajo k temu, da je naše življenje lepo in vredno človekovega dostojanstva.

Papež Frančišek v apostolski spodbudi »Kristus živi« spregovori tudi o prevladujoči kulturi današnjega časa, ki jo imenuje »kultura začasnega«, kar je slepilo. »Verjeti,da nič ne more biti dokončno, je prevara in laž. Pogosto kdo reče, da je danes zakon »iz mode«… V kulturi začasnega, relativnega, mnogi govorijo, da je pomembno »uživati« ta trenutek, da ni vredno zavezati se za vse življenje, sprejemati dokončnih izbir… Jaz pa prosim, da ste revolucionarni, prosim, da hodite proti toku, tako je, v tej točki vas prosim, da se uprete kulturi začasnega, ki je na dnu prepričana, da vi niste sposobni sprejeti odgovornosti in da niste sposobni zares ljubiti (prim KŽ št. 264).

Hvala vam dragi duhovniki, redovniki, redovnice, katehistinje in kateheti, da ste pripravljeni biti spremljevalci naših veroučencev. To pomeni biti pričevalci živete vere, ki svojo polno uresničitev doživijo ob oltarju, pri obhajanju sv. maše. Želim, da bi veroučenci ob vas začutili, da Kristus vsakega od njih kliče po imenu, da bi v prijateljstvu z njim lahko v polnosti zaživeli podarjeno življenje.

To leto je za našo nadškofijo leto veselja in hvaležnosti. Pred 20. leti smo bili priče razglasitve prvega slovenskega blaženega, škofa A. M. Slomška. Takrat nas je, zdaj že sveti papež Janez Pavel II. spodbujal, naj bl. A. M. Slomška vzamemo za vzornika, vodnika in priprošnjika na poti našega življenja. Letos obhajamo tudi 160. obletnico prenosa škofijskega sedeža v naše mesto. Vse to je priložnost, da rastemo v hvaležnosti za dar vere, za katero bl. A. M. Slomšek pravi, naj bo luč na naši življenjski poti.

Naj nam novo pastoralno in katehetsko leto pomaga, da bomo v naših družinah, v župnijskih občestvih, pa tudi v naših vsakdanjih okoljih, ker živimo ali delamo, dali Bogu več prostora in pustili, da se dotakne naših src

Maribor, na praznik Jezusove spremenitve na gori, 6. avgusta 2019

msgr. Alojzij Cvikl DJ, nadškof